1.) Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je vojna zlasti v vzhodni Evropi postala totalna, usmerjena k popolnemu uničenju nasprotnika. Vojskujoči se strani sta v tistih letih nenavadno pogosto kršili mednarodno pravo in najosnovnejša etična merila, val nasilja pa tudi območju ob severnem Jadranu ni prizanesel.

Drugo svetovno vojno so sprožile sile osi in s tem vtisnile slovensko-italijanskim odnosom novo razsežnost, ki jih je odtlej odločilno zaznamovala. Po eni strani sta napad na Jugoslavijo aprila 1941 in okupacija do skrajnosti zaostrila odnose med narodoma, po drugi strani pa je vojno obdobje povzročilo drastične spremembe v razmerju med Slovenci in Italijani. Tako je Italija leta 1941 z okupacijo Jugoslavije dosegla vrhunec svoje politike moči, okupacija in razkosanje pa sta pahnila Slovence v prepad; ob koncu vojne je slovenski narod slavil zmago, večino Italijanov v Julijski krajini pa je leta 1945 obšel strah pred narodnim razsulom.

2.) Razbitje Kraljevine Jugoslavije je spremljalo ne le razkosanje države, pač pa tudi Slovenije: narodu, ki je štel poldrugi milijon prebivalcev in katerega so si razdelile Nemcija, Italija in Madžarska, je grozilo izumrtje, zato so se Slovenci odločili za boj proti okupatorju.

Vojaški napad Italije na Jugoslavijo je pomenil vrhunec dolgoletne, proti Balkanu in Podonavju usmerjene fašistične imperialistične politike. V nasprotju z določbo vojnega prava, ki ne dopušča aneksije z vojaško silo zasedenega ozemlja pred podpisom mirovne pogodbe, je Italija priključila Ljubljansko pokrajino h kraljevini. Kakim 350.000 prebivalcem Ljubljanske pokrajine je sicer s statutom zagotovila narodno in kulturno avtonomijo, kljub temu pa so se okupacijske oblasti odločno zavzele za čim hitrejše vraščanje dežele v italijanski fašistični sistem ter njene ustanove in organizacije podredile ustreznim italijanskim. Politična, kulturna in gospodarska privlačnost Italije naj bi domače prebivalstvo postopno fašizirala in poitalijančila. Fašistični okupator se je sprva zanašal na to, da si bo lahko Slovence podjarmil z domnevno večvrednostjo italijanske omike, zato je bila italijanska okupacijska politika sprva milejša.

Slovenci so v italijanskem začetnem okupacijskem režimu videli v primerjavi z nacističnim manjše zlo, zato so nekatere politične sile z njimi sodelovale, čeprav fašizma niso sprejemale z naklonjenostjo: glavnina Slovencev je namreč po začetni negotovosti zaupala v zmago zavezniškega orožja in videla prihodnost slovenskega naroda v taboru protifašistične koalicije. Sicer pa sta se med slovenskimi političnimi dejavniki izoblikovala dva osnovna strateška pogleda. Prvega, zavzemanje za takojšnji upor proti okupatorju, je zastopala Osvobodilna fronta. Ta je spodbudila nastanek prvih partizanskih enot in začela vojaško delovati proti okupatorjevim silam; na italijanske načrte o kulturnem zbliževanju pa je osvobodilno gibanje odgovorilo s “kulturnim molkom”. V Osvobodilno fronto so se vključevali vsi sloji prebivalstva ne glede na politično in nazorsko prepričanje. Drugo opcijo pa so gojili predstavniki liberalno-konsevativnih strank, ki so Slovence usmerjale v postopne ilegalne priprave na osvoboditev in obračun z okupatorjem ob koncu vojne. Zanesljivo pa je, da sta se Osvobodilna fronta in nasprotni tabor z londonsko kraljevo emigrantsko vlado na čelu ujemala v cilju, ustanovitvi Združene Slovenije, ki naj bi v okviru jugoslovanske federacije obsegala vsa območja, ki sta jih imela za slovenska.

3.) Na naraščajoči uspeh partizanskega boja in na vse ostrejše nasprotovanje prebivalstva do okupatorja je Mussolini odgovoril s prenosom pristojnosti s civilnih oblasti na vojaška poveljstva, zato da so lahko ta uvedla surovo represijo. Okupacijski režim je temeljil na nasilju, ki se je izražalo v vsakovrstnih prepovedih, v konfinacijah, deportacijah in internacijah v številna taborišča po Italiji (med njimi Rab, Gonars in Renicci), v procesih pred vojaškimi sodišči, v zaplembah in uničevanju premoženja, v požigih domov in vasi. Bilo je na tisoče mrtvih: padlih v bitkah, obsojenih na smrt, ustreljenih talcev, ubitih civilistov. V taborišča je bilo odgnanih okrog 30.000 ljudi, vecinoma civilistov, žensk in otrok. Mnogi so od trpljenja umrli. Nastali so načrti o množični deportaciji Slovencev iz Ljubljanske pokrajine. Nasilje je doseglo vrhunec med štirimesečno italijansko vojaško ofenzivo, ki so jo italijanske okupacijske oblasti začele poleti 1942, da bi si spet zagotovile nadzor nad vso pokrajino.

Italijanske oblasti so v duhu politike “deli in vladaj” podprle slovenske protikomunistične, zlasti katoliško usmerjene politične sile, ki so tedaj iz strahu pred komunistično revolucijo obravnavale partizansko gibanje kot hujšo nevarnost in zato privolile v sodelovanje. Zato so ustanovile samozaščitne vaške straže, italijanska poveljstva pa so jih, čeprav jim niso povsem zaupale, organizirale v prostovoljno protikomunistično milico in jih z uspehom uporabljale v protipartizanskem boju.

4.) Osvobodilni boj se je iz Ljubljanske pokrajine kmalu razširil med slovensko prebivalstvo na Primorskem, ki je že četrt stoletja živelo pod italijansko državo. S tem se je ponovno načelo vprašanje državne pripadnosti dobršnega dela tega ozemlja in pokazala sta se ne le popolna neučinkovitost politike fašističnega režima do Slovencev, temvec tudi splošen poraz italijanske politike na vzhodni meji. Proti slovenskemu prebivalstvu na Primorskem je oblast že na začetku vojne sprejela vrsto preventivnih ukrepov: internacije in konfinacije vodilnih oseb, mobilizacija vojaških obveznikov v posebne bataljone, odstranjevanje prebivalstva ob meji, smrtne obsodbe, ki jih je izreklo posebno sodišče za zaščito države na drugem tržaškem procesu.

Med primorskimi Slovenci je osvobodilni boj pod vodstvom komunistične partije naletel na posebno plodna tla, ker je sprejel njihove vztrajne narodne zahteve po združitvi vsega s Slovenci naseljenega ozemlja k Jugoslaviji, vključno z mesti, ki so bila naseljena pretežno z Italijani. S tem si je KPS zagotovila neomejeno vodilno vlogo v množičnem gibanju in zavoljo oboroženega boja tudi možnost uresničitve tako narodne osvoboditve kot tudi socialne revolucije.

Italijanske oblasti so pri zatiranju osvobodilnega gibanja uporabljale podobne represivne prijeme kot v Ljubljanski pokrajini, vključno s požigi vasi in streljanjem civilnih oseb. V ta namen so ustanovile Posebni inšpektorat za javno varnost ter dva nova armadna zbora italijanske vojske. Vojaške operacije so se tako razširile tudi na ozemlje italijanske države.

5.) V dneh po 8. septembru 1943 so pripadniki italijanskih oboroženih sil in italijanske civilne uprave lahko nemoteno zapustili slovensko ozemlje, in to celo s pomočjo domačega prebivalstva. Kapitulacija Italije je vsekakor pomenila odločilni preobrat v slovensko-italijanskih odnosih. Njihova dotedanja prevladujoča podoba z Italijani kot osvajalskim oziroma vladajočm narodom in Slovenci kot podjarmljenim oziroma zatiranim narodom je doživela členovitejšo preobrazbo. Psihološko, a tudi dejansko se je tehtnica nagnila v prid Slovencem. Privrženost primorskih Slovencev partizanskemu gibanju in delovanje vojaških enot in organov ljudske oblasti sta izpričevala hotenje domačega prebivalstva po pripojitvi ozemlja k združeni Sloveniji. Takšno odločitev je vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja sprejelo jeseni 1943, potrjena pa je bila tudi na jugoslovanski ravni. Slovenci so tako tudi na Primorskem postali politični dejavnik; to dejstvo so deloma upoštevale tudi nemške oblasti, ki so se s priznanjem dejanskih narodnostnih razmer skušale preračunljivo vriniti kot posrednice med Italijani in Slovenci.

6.) Nemci so pri uveljavljanju nadzora na zasedenem ozemlju izvajali skrajno nasilje in pri tem uporabljali podrejene italijanske pa tudi slovenske kolaborantske vojaške in policijske enote. Uporabljali so tudi obstoječi italijanski upravni aparat v večjih mestih v deželi, hkrati pa organi, ki jih je v ta namen ustanovil nemški okupator in so še vedno v duhu vodila “Deli in vladaj!” preračunljivo sprejeli tudi nekatere slovenske izobraževalne in jezikovne zahteve ter Slovencem prepustili tudi nekatere upravne funkcije. Toda skupni protikomunistični in protipartizanski cilji med raznovrstnimi kolaboracionističnimi silami niso mogli odtehtati medsebojne narodnostne nezaupljivosti, zato so med njimi izbruhnili tudi oboroženi spopadi. Ker pa se je odpor proti nemški okupaciji še bolj razmahnil, so nacisti v opuščeni Rižarni pri Sv. Soboti v Trstu ustanovili taborišče za množično uničevanje predvsem Slovencev in Hrvatov, a tudi Italijanov, uporabljali pa so ga tudi kot zbirni center za Jude pri deportaciji v uničevalna taborišca.

Osvobodilno gibanje se je razmahnilo zlasti med slovenskim prebivalstvom; italijansko je bilo omejeno zaradi bojazni, da bi v partizanskem gibanju prevzeli vodilno vlogo Slovenci, kajti njihovih nacionalnih zahtev večina italijanskega prebivalstva ni sprejemala. Odvračale so jih tudi novice o pobojih Italijanov jeseni 1943 na območju Istre, kjer je delovalo hrvaško osvobodilno gibanje (tako imenovane “istrske fojbe”). Poboji niso bili zagrešeni le iz narodnostnih in socialnih motivov, temvec tudi zato, da bi prizadeli lokalni vladajoči sloj; zato je večino Italijanov na teh območjih skrbelo, ali bodo narodnostno preživeli in ali ni ogrožena tudi njihova osebna varnost.

7.) Med drugo svetovno vojno je slovensko-italijanski spor dosegel vrhunec, hkrati pa se je med narodoma razvijalo tudi sodelovanje na protifašističnih temeljih, ki je izhajalo iz večdesetletne enotnosti delavskega gibanja. Vrhunec je doseglo v sodelovanju obeh komunističnih partij, slovenskih in italijanskih partizanskih enot,v katere so vstopili tudi italijanski vojaki, v odborih Delavske enotnosti in delno tudi v stikih med OF in CLN (Narodnoosvobodilni odbor). V celoti vzeto je bilo sodelovanje med slovenskim in italijanskim osvobodilnim gibanjem tesno in se je uspešno razvijalo.

Kljub novim oblikam sodelovanja med narodoma sta se njuni osvobodilni gibanji po izvoru, sestavi, moči in vplivu občutno razlikovali in se nista uskladili glede cilja in političnega izročila. Nesoglasja so bila med vodstvoma komunističnih partij, pa tudi med CLN Julijske krajine in vodstvom OF, čeprav sta obe strani sklenili tudi vrsto pomembnih sporazumov. V Julijski krajini je imelo odporništvo prej večnarodne kot pa mednarodne značilnosti, kajti obe osvobodilni gibanji je, kljub temu, da sta se napajali pri vrednotah internacionalizma, močno določala potreba po obrambi lastnega nacionalnega interesa. Slovensko osvobodilno gibanje je prisojalo osrednji pomen pridružitvi vsega ozemlja, ki so ga Slovenci poselili v preteklosti, k Jugoslaviji, to pa ni bilo utemeljeno le z nacionalnimi motivi, ampak se je glede na naravo gibanja povezovalo tudi z njegovimi revolucionarnimi cilji. Obvladovanje Trsta je bilo namreč zelo pomembno ne le zaradi njegove strateške gospodarske lege za Slovenijo, pač pa tudi zaradi njegovega številnega delavskega razreda in vloge branika komunističnega tabora pred zahodnimi vplivi ter izhodišča za širitev komunizma proti zahodu, še zlasti proti severni Italiji.

8.) Do konca poletja 1944 je KPI v krajevnem in tudi v vsedržavnem merilu nasprotovala priključitvi nacionalno mešanih ali večinoma italijanskih območij k Jugoslaviji in se zavzemala za odložitev rešitve mejnega vprašanja na povojni cas. Toda v poznejših spremenjenih strateških okoliščinah, ko si je KPS podredila garibaldinske partizanske enote in tržaško federacijo KPI, so italijanski komunisti v Julijski krajini pristali na stališča OF, medtem ko je usmeritev vodstva na državni ravni bolj nihala: jugoslovanskih zahtev ni uradno nikoli sprejelo, a tudi ne zavrnilo, Togliatti je predlagal taktični razloček med priključitvijo Trsta k Jugoslaviji – o njej je bilo treba molčati – in jugoslovansko zasedbo Julijske krajine, kar naj bi italijanski komunisti podpirali. Na usmeritev KPI je poleg sovjetske podpore jugoslovanskim zahtevam in notranje razprave o neposrednih ciljih osvobodilnega boja v Italiji vplivalo tudi stališče dobršnega dela italijanskega delavstva v Trstu in Tržicu, ki je v internacionalističnem ključu pristajalo na jugoslovansko rešitev kot vključitev v socialistično državo, za katero je stala Sovjetska zveza. Ta odločitev je povzrocila hude posledice v vrstah italijanskega odporništva ter med drugim privedla do poboja osoppovskih partizanov na planini Porčinj, ki ga je izvedla enota komunističnih partizanov.

9.) Drugačna so bila stališča CLN Julijske krajine (potem ko so ga konec poletja 1944 zapustili komunisti, razen v Gorici), ki je zastopal tisti del italijanskega protifašistično usmerjenega prebivalstva, ki je želel ohraniti italijansko suverenost nad deželo. CLN si je poleg tega prizadeval, da bi ga Anglo-američani priznali za predstavnika večine italijanskega prebivalstva tudi zato, da bi si pridobil njihovo podporo pri določanju mej. CLN in OF sta tako zastopala nasprotujoče si in nekompatibilne mejne zahteve; ko je vprašanje meje prišlo v ospredje, je propadla sleherna možnost za strateško sodelovanje. V taktičnem pogledu je med pripravami na vstajo odpadla še zadnja možnost za sodelovanje, ker ni bilo mogoce doseči sporazuma o tem, kdo naj prevzame politični nadzor nad Trstom po izgonu Nemcev. Tako sta ob koncu vojne obe strani v Julijski krajini dočakali vsaka svojega osvoboditelja, 4. jugoslovansko armado z 9. korpusom, ki je operiral v Sloveniji, oziroma 8. britansko, in ob tem videli v drugem osvajalca.

10.) Konec aprila 1945 sta tako Delavska enotnost kot CLN v Trstu istočasno organizirala vzporedni vstaji, toda izgon Nemcev iz Julijske krajine je bil v glavnem zasluga velikih jugoslovanskih vojaških enot, deloma pa tudi zavezniških. Njuni operativni območji sta se zato neusklajeno prekrivali: tako je vprašanje prehoda med vojno in mirom preseglo odnose med Italijani in Slovenci na tem območju, pa tudi odnose med Italijo in Jugoslavijo in se uvrstilo med probleme tedanje evropske politike, čeprav ne najpomembnejše.

Večina Slovencev in jugoslovanski rešitvi naklonjeni Italijani so razširitev jugoslovanskega vojaškega nadzora z že osvobojenih partizanskih območij nad celotno Julijsko krajino navdušeno pozdravili. Slovenci so doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu – del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb – žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti Borovnico).

11.) Te dogodke je sprožilo ozračje obračunavanja s fašističnim nasiljem, a kot kaže, so vecinoma izhajali iz predhodnega načrta, v katerega se je stekalo več silnic: prizadevanje za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače (tudi ne glede na osebno odgovornost) povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo ter z italijansko državo in prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve Julijske krajine k novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje.