Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

VI. glavni svet SKGZ

Trst, 17. decembra 1966

Predsedniško poročilo

Boris Race

Pota do vsestranske enakopravnosti slovenske manjšine

Pričujoče poročilo bo moralo na dolgo obravnavati načela, na katerih mora sloneti politika do manjšin na splošno, in naštevati številna nerešena vprašanja slovenske manjšine v Italiji. Kljub temu bo morda prav, da se kar v začetku dotaknemo nekaterih pozitivnih dogodkov in pojavov v zadnjih dveh in pol letih, ki nas ločita od zasedanja našega zadnjega glavnega sveta. Kar se je dobrega zgodilo v odnosu do nas in v nas samih, nas vzpodbuja v veri, da niso vsi naši napori zaman in da je vredno nadaljevati po poti, ki je pred nami.
Dve leti Kulturnega doma v Trstu z 270 prireditvami in z nad 70.000 obiskovalci dokazuje vitalnost naše manjšine, ki se izraža v intenzivnem ustvarjanju v kulturi in v nadpovprečni potrebi Slovencev pri sprejemanju kulturnih dobrin. Kulturni dom je postal hram naše kulture v pravem pomenu besede.
Slovenska mladina nam s svojimi pobudami in dejavnostjo vedno bolj utrjuje vero v boljšo bodočnost. Mladi ljudje prevzemajo vedno večje odgovornosti v slovenskih organizacijah in postajajo že izkušeni družbeni delavci. Jubilejna manifestacija STEDO od 20-letnici zmage nad fašizmom, ki je združila mladino vseh smeri in struj, je pokazala, da ni utemeljeno tarnanje nad današnjo mladino; nasprotno, sposobna je večjih dejanj in naporov. Vsakoletne slovenske športne igre, ki prav tako združujejo v plemenitem tekmovanju nad 100 mladink in mladincev, potrjujejo, da naša mladina ni sposobna, samo enkratnih podvigov, ampak da z velikim uspehom in požrtvovalnostjo organizira periodične manifestacije, ki po svojih dimenzijah celo presegajo vse druge podobne v naši deželi.
V zadnjih letih se je na Tržaškem vpis v slovensko šolo ustalil. Zgodilo se je prvič po vojni. Za nas je to važen dogodek, ker vidimo v njem potrdilo, da postaja naš človek bolj samozavesten in bolj odporen. K temu je pripomogla borbenost slovenskih organizacij, gospodarske okrepitve in strpnejše vzdušje. S pravilnim delom in prepričevanjem bomo gotovo dosegli isto na Goriškem in kmalu preokrenili krivuljo vpisov navzgor.
V lanskem letu je bilo v Trstu zlomljeno krčevito vztrajanje konservativnih sil, da je treba s Slovenci še diskriminacijsko ravnati in ne jim dovoliti v upravni odbor občine. Z izvolitvijo Slovenca v odbor je padel važem mejnik, ki bi moral napovedovati izdatnejše ukrepe v korist Slovencem v tržaški občini. Toda ta dogodek je ostal osamljen.
Tudi v Gorici sta bila izvoljena Slovenca v občinski in pokrajinsiki odbor. Razvoj na Goriškem je šel v pozitivnejšo smer predvsem v tem, da imajo slovenski svetovalci in odborniki večji vpliv na dogajanja in da se goriški vodilni politični činitelji stalno vidno trudijo, da bi zadovoljili najnujnejše aspiracije Slovencev in dokazati, da nimajo pomislekov odkrito se zavzemati za pravičnejšo ravnanje s slovensko manjšino.
Beneški Slovenci so skupaj s Slovenci iz Kanalske doline ob stoletnici pripadnostik Italiji naslovili na predsednika republike spomenico, v kateri zahtevajo, da jim končno začnejo priznavati pravice, ki jim gredo kot pripadnikom slovenske manjšine. Spomenica pomeni važen preokret v politični dejavnosti Slovencev v videmski pokrajini, ker je plod njihovega širokega in razgibanega razpravljanja. To napoveduje širšo in aktivnejšo udeležbo pri postavljanju zahtev, posebno ker so sestavljavci in podpisniki spomenice premostili vse dnıge morebitne razlike in tako dokazali, da jih združuje goreča želja, da bi končno prišli Slovenci iz Benečije in Kanalske doline do svojih narodnostnih pravic.

Narodne manjšıne je treba zaščititi

Konec druge svetovne vojne, ki je obračunal z nečloveškim nasiljem nad narodi in nad posameznikom, je pomenil ne samo osvoboditev neposredno prizadetih narodov, ampak predstavlja tudi zgodovinsko stopnjo v osvobojevanju narodov nasploh predvsem v kolonialnih imperijih. Sadovi naporov in vsakodnevne prakse milijonov ljudi nam danes že dajejo jasnejšo predstavo o človeku kot svobodnem članu družbene skupnosti. Zahteva po svobodi je zato danes v zavesti ljudi tako močna, da vzbuja splošno obsojanje tistih reakcionarnih sil, ki trmasto še zadržujejo v sužnosti cele narode. Prav tako zavrača današnji človek neokolonialistične sile, ki z ognjem in mečem preprečujejo, da bi si narodi krojili usodo sami. Splošni odpor proti diskriminaciji, pa naj gre za narodno, rasno ali versko, je danes močnejši, kakor kadarkoli prej.
Pogledi na pravice narodnih manjšin, torej tistih delov narodov, ki ne živijo združeni s svojim narodnim jedrom, so se spričo takega razvoja morali tudi spremeniti, zato postaja današnji svet vedno bolj pozoren na to, kako manjšine žive in kakšne narodne pravice uživajo.
Pozitivni vzori, kako je bilo narodno vprašanje rešeno v nekaterih večnarodnih državah, so vprašanje narodnih manjšin silili še bolj v ospredje. Danes se s tem vprašanjem ne ukvarjajo samo napredna gibanja, specializirane organizacije in instituti kakor svoječasno, temveč je manjšinska problematika postala predmet splošnejšlh razprav. Tudi katoliška cerkev se je s posebno encikliko zavzela za pošteno reševanje manjšinskih vprašanj.
Spričo vsega tega in dejstva, da je bilo še vedno mnogo nerešenih vprašanj narodnih manjšin v svetu, je morala iti organizacija Združenih narodov korak naprej od bivšega Društva, narodov, pod katerega okriljem je med obema vojnama deloval kongres narodnih manjšin. V skladu z načeli Listine o človekovih pravicah je leta 1949 izdelala nekatera načela o definiciji in klasifikaciji manjšin. Ker to vprašanje v mnogih državah še vedno obstaja in povzroča hude notranje spore ter zastruplja odnose med narodi in državami, se je OZN čutila dolžno, da problematiko o manjšinah poglobi.
Zato je organizirala posebni seminar «O pravicah človeka v večnacionalni skupnosti», ki je bil junija 1965 v Ljubljani. Na tem seminarju je prišlo do nekaterih pozitivnih posploševanj, od katerih je zelo važen sklep «da morajo vse vlade zajamčiti pravice nacionalnim, rasnim in verskim skupinam, in sicer ne samo z ustavnimi in zakonskimi določili, marveč tudi s podpiranjem vseh dejavnosti, ki so v skladu s političnimi, gospodarskimi in socialnimi razmerami v njihovih državah».
Izredno bogati; gradivo, ki se je zbralo ob tem seminarju, priča, da je manjšinske problematilka, predmet intenzivnega študija znanstvenikov in vedno večje pozornosti politikov v težnji, da pride do vsestranske enakopravnosti, do afirmacije in zagotovitve obstoja vsake narodne manjšine ne glede na njeno kulturno stopnjo, kraj bivanja, njeno zavest in številčnost. Mnogo tehtnih misli je bilo izrečenih ob tej priliki. Spričo dejstva, da so bile izrečene v tako reprezentativnem okolju, dobivajo večjo težo in je verjetnost njihovega hitrejšega usvajanja večja. Naj bo dovoljeno, da se v tem poročilu na nekatere teh misli sklicujemo. Čeprav niso vse povsem nove, imajo vrlino, da so poglobljene in utemeljene z novimi naprednimi spoznanji.

Za vsestransko enakopravnost slovenske manjšine

Zadovoljivo stanje narodne manjšine je takrat, kadar je v odnosu do večinskega naroda enakopravna gospodarsko, politično in kulturno. O prvem pogoju za enakopravnost v gospodarstvu, se na splošno malo govori in razpravlja. Prevečkrat se misli na kulturno avtonomijo kot zadostno jamstvo za enakopravnost. Toda Slovenci v Italiji v naših vsakdanjih izkušnjah občutimo na lastni koži, kako podrejeno vlogo igramo zaradi tega, ker so naše pozicije v gospodarstvu nesorazmerno manjše od naše teže. Gospodarska podrejenost se nujno prenaša in negativno vpliva na naš politični in kultumi razvoj. Koliko otrok je bilo vpisanih v italijansko šolo zato, da je bilo očetu zagotovljeno delo! Koliko obljub za službo je bilo danih pod pogojem, jasno izrečenim ali prikritim, da bo prosilec prenehal delovati v slovenskih prosvetnih ali drugih družbenih organizacijah! Koliko utemeljenega ali neutemeljenega strahu je v mnogih ljudeh, ki so iz bojazni za kruh postali bolj mehki in spravljivi z mislijo, da je bolje, če jih nimajo za Slovence! In kolikšno je končno število tistih, ki so zaradi tega prenehali biti Slovenci. Ta neenakopravnost, ki se nanaša na odnos v gospodarski moči večime in manjšine - in tu imamo še neporavnane račune zaradi škode, ki jo je napravila uničujoča ihta fašizma slovenskemu gospodarstvu - se nadaljuje tudi v državnih in občinskih podjetjih ter v podjetjih z državno udeležbo. Po svojem značaju bi morala biti ta, podjetja pravična do vseh državljanov, toda v njihovih vodstvenih organih ni nobenega Slovenca, vsaj takega ne, ki bi bil postavljen tja zavoljo enakopravnega ravnanja in pravičnega zastopstva.
Razmeroma široka udeležba Slovencev v nekaterih panogah trgovine, v obrtništvu in gostinstvu je seveda izpodbuden element, toda spričo današnjega procesa koncentracije in integracije v gospodarstvu te razdrobljene pozicije izgubljajo pomenbnost. Dva slovenska bančna zavoda in štiri hranilnice na Tržaškem in Goriškem so s svojim kapitalom, rezervami in vlogami daleč nezadostni in nesorazmerni s potrebami slovenskega gospodarstva v Italiji. Vloge vseh zavodov skupaj dosegajo nekaj nad 1% vseh vlog tržašikih in goriških bank. Poleg tega so ti zavodi še bolj neenakopravni v tem, da ne morejo delovati na vsem ozemlju, kjer prebivajo Slovenci in nimajo oziroma imajo zelo omejena dovoljenja za poslovanje z inozemstvom.
Slovenski človek našega podeželja je lastnik obsežnih površin zemlje. Zemlja predstavlja vrednost, ki Slovenca gotovo v gospodarskem oziru dela pomembnejše in predvsem samozavestnejše ga. V preteklosti je zemlja predstavljala za večino naših ljudi predmestij in podeželja edini vir življenja. Zaradi tehničnega in gospodarskega razvoja se je odstotek tistih, ki od zemlje žive, močno znižal. Vrednost zemlje se seveda ni zaradi tega znižala, predstavlja pa za tiste, ki od nje žive, edino bogastvo, za druge pa ima še vedno svojo objektivno vrednost.
V dvajsetih povojnih letih je bilo za razna naselja, za industrijsko cono in za naftovod samo na Tržaškem razlaščenih daleč nad 1000 ha zemlje, po veliki večini last Slovencev. Nad lahkoto, s katero so razlaščali, in nad sramotno nizkimi cenami, ki so bile priznane razlaščencem, dokler se niso organizirano uprli ob razlastitvah za nafto vod, smo ogorčeni.
Še posebej obsojamo, da so se na razlaščenih in drugih zemljiščih gradila in se še gradijo naselja z izključnim namenom, spremeniti etnični značaj nekaterih naših področij.
Kako so nastopali proti ljudem, ki niso imeli velikih možnosti, braniti se! V gmotni stiski in spričo tolikih neizpolnjenih potreb so ti razlaščenci sprejeli vsiljene cene. Mirne duše lahko trdimo, da si ravnali s tolikšno hladnokrvnostjo tudi zato, ker je šlo v večini primerov za lastnino Slovencev.
Napoved novih razlastitev za naftovod v dolinski občini je zaradi obsežnih površin, namenjenim razlastitvam, zbudila med slovensko javnostjo nemir. Strokovnim organizacijam je uspelo uresničiti pobudo za ustanovitev Konzorcija med razlaščenci, zato da bi združeni laže kljubovali in tako dosegli pravičnejšo odškodnino. Ta ustanovitev, ki pomeni prvo tovrstno organizirano akcijo pri nas, je napovedovala novo obdobje v tem pogledu. Škoda, da ni uspelo, da bi se v okviru Konzorcija v katerem odborniki požrtvovalno in nesebično delujejo, zbrali vsi tisti prizadeti, ki so želeli organizirano obrambo. Zaradi politične razdvojenosti in nestrpnosti je nastala še druga organizacija. Prišlo je še do večjih ločitev duhov, do osebnih obračunavanj in do drugih neprijetnosti. Obžalujemo, da je do vsega tega prišlo.
Kljub vsem tem neprijetnostim so bile dosežene višje odškodnine, kakor kdajkoli prej, kar je nedvomno velik uspeh.
Napovedujejo se nove razlastitve za industrijsko pristanišče v Trstu, v načrtu je gradnja protosinhrotrona v Doberdobu, predložen je bil osnutek za vinkulacijo tržaškega Krasa, govori se o velikim Trstu. Ponavlja se stara pesem, da o vseh vprašanjih, ki tako živo prizadevajo Slovence, sklepajo mimo in brez njih. Čakajo nas torej težavne in odgovorne naloge, ki jih bomo morali samo v skupnem dogovoru dobro razčiščevati in skupno braniti. Naj se zato odstrani vse, kar je negativnega, saj ni mogoče uspešno braniti zemlje in istočasno z njo politično licitirati. Poišče naj se to, kar mora združevati: obramba pred razlastitvami in obramba interesov razlaščencev. Doseči moramo pravico, da se je treba s prizadetimi pred vsako nameravano razlastitvijo najmanj posvetovati in da bo sprejet tak deželni zakon, ki bo odpravil sedanje krivične določbe, do skrajnosti zaostril kriterije o javni koristnosti in učinkovito zaščitil pravice razlaščencev. Do sprejetja novega deželnega zakona je treba prenehati z razlastitvami po sedaj veljavnih predpisih.
Za uživanje politične in kulturne enakopravnosti slovenske manjšine v Italiji imamo določbe mirovne po godbe, državne ustave in statuta dežele Furlanija Julijska krajina ter podrobno naštete določbe Posebnega statuta kot sestavnega dela londonskega memoranduma. Kako daleč je še danes naš položaj od uresničenja navedenih načel in določb! Ne moremo reči, da bi se danes napram Slovencem izvajala odkrita diskriminacija v zvezi s splošnimi državljanskimi pravicami, čeprav so ponekod posebno v Benečiji, še ostanki prejšnjih časov. Takoj smo pa neenakopravni, ko gre za našo specifičnost, za naše pravice kot manjšine, za, naš jezik. Enakopravnost odpove skratka tam, kjer je treba nekaj posebnega ukrepati v naš prid. Razen šolskega zakona in zakona o osebnih imenih so zadevne določbe ustave in deželnega statuta ostala le načela, posebnemu statutu pa ni bila dana notranja pravna veljavnost.
O tem, da je zaščita manjšine potrebna, je bilo razčiščeno, kakor že povedano, v svetovnem merilu v OZN, v republiki Italiji pa v ustavodajni skupščini ob razpravi in sprejetju člena 6 ustave. Odveč bi bilo vsako ponavljanje te potrebe, če ne bi imeli opraviti s sodržavljani italijanske narodnosti, ki se v svoji, blago rečeno, enonacionalni zaverovanosti ne poglabljajo v specifičnosti manjšinske problematulke in vidijo v formalni enakopravnosti že zadostne pravice za pripadnike manjšine. V posebnih zaščitnih ukrepih v prid manjšine pa vidijo nič manj kot diskriminacijo večine. Celo pri ljudeh, ki jim ne moremo zanikati demokratične miselnosti, naletimo gre iie te ga na iiiaione popolno nerazumevanje.
Ostajamo torej še vedno državljani druge in tretje vrste v odnosu do večinskega naroda, neenakopravni smo tudi v primerjavi s francosko v Dolini Aosta in nemško manjšino na Južnem Tircllskem. Ni nam dano, da bi prišle do izraza vse naše narodne značilnosti in posebnosti, predvsem da bi uporabljali svoj jezik v odnosu do javnih in sodnih oblasti. Naši bratje v Benečiji in Kanalski dolini so potisnjeni v kategorijo državljanov tretje vrste, kajti še danes jim uradna politika ne priznava, da so Slovenci. V stoletjih pripadnosti Italiji niso bili beneški Slovenci deležni niti ene narodnostne pravice, kot da bi jih hoteli kaznovati za to, da so se na plebiscitu izrekli za Italijo, da so bili zvesti vojaki, da so lojalni državljani in poleg vsega še vztrajni volivci Krščanske demokracije.
Znova in znova moramo ponavljati, kateri bistveni členi Posebnega statuta se ne izvajajo, vedno znova moramo kritično ocenjevati dosedanje delo dežele Furlanije-Julijske krajine glede nas Slovencev. Z ustanovitvijo referata za slovensko manjšino pri predsedstvu deželnega odbora in priporočila parlamentu, naj uzakoni prepoved je netenja nacionalne mržnje je bilo sicer v okviru dežele nekaj storjenega. toda odločno premalo. Ne vemo, koga bi za to prej krjvili, ali osrednjo vlado, ki zanika deželi pravico sprejemati zaščitne norme glede slovenske manjšine, ali popolno pomanjkanje pobude vodilne skupine v deželi, da si to pravico na podlagi člena 3 statuta zagotovi ali vsaj izsili, naj se končno razčisti v tem pogledu pristojnost države in dežele.
lzboljšanje vzdušja pri nas in drugačen odnos do Slovencev na Tržaškem in predvsem na Goriškem po vladajočem sloju - v videmski pokrajini tega pojava še ni - smo v času, ko se je pojavil, iskreno pozdravili in ga tudi upoštevamo, toda moramo ugotoviti, da je to prineslo malo otipljivega za slovensko manjšino. Zato zahtevamo dejanj in ukrepov. Naše stvari naj se globalno, celovito rešijo, in to za vse Slovence v Italiji, v tržaški, goriški in videmski pokrajini. Ali naj se to stori s sprejetjem enotnega posebnega zakona za zaščito slovenske manjšine, ali naj se sprejme več posebnih razgovor ali naj se dopolnijo, odnosno spremenijo vsi tisti zakoni, ki bi nam dopolnjeni določali pravice, ki jih terjamo, ali naj se Posebni statut uzakoni in se razširi na vse tri pokrajine, o vsem tem je mogoče govoriti. Glavno je, da se ta stvar kmalu in v celoti uredi. Gre za zagotovitev bodočnosti naše manjšine, zato ne pristajamo na reševanje z obljubami ali po klapljicah, ker tako reševanje pelje k počasni toda vztrajni koroziji našega narodnega telesa, k tako imenovani mirni asimilacilji Slovencev, zato ga kot sistem odklanjamo.
S to našo zahtevo odločno terjamo tudi izvajanje Posebnega statuta londonskega memoranduma v celoti in se pri tem sklicujemo na do govor Moro Stambolić, da se je treba ravnati ne samo po črki, ampak tudi po duhu pri izvajanju skupaj prevzetih obveznosti. Od mešanega italijanskega-jugoslovanskega odbora pričakujemo otipljivih rezultatov s prepričanjem, da ne bomo več prisiljeni izrekati trde kritike na njegov račun. Rezultatov pričakujemo predvsem v zvezi s tistimi členi Posebnega statuta, ki se pri nas ne izvajajo. Obsodili smo sistem toge reciprocitete pri obvezah glede izvajanja. Taka reciprociteta ni niti načelna niti v skladu z duhom dogovorov in naši manjšini ne daje upanja za skorajšnje izvajanje bistvenih členov statuta.
Glede šolstva zahtevamo v prvi vrsti razširitev šolskega zakona št. 1012 tudi na videmsko pokrajino, za začetek naj se pa tam prične vsaj s poukom slovenskega jezika v šoli. Za izpeljavo te zahteve je pa treba prenehati z dosedanjimi ustrahovalnimi metodami. Če ne predstavljajo slovenske šole na Tržaškem in Goriškem nevarnosti za integriteto in varnost države, zakaj naj bi to veljalo za Beneško Slovenijo in za Kanalsko dolino?
Nujna je izpopolnitev šolske mreže na Goriskem in Tržaškem, predvsem na področju strokovnega, glasbenega šolstva in strokovnih tečajev. Šolski zakon se mora v celoti izvajati. Šele v zadnjih letih so nekatere najpomembnejše slovenske kulturne ustanove pri nas prejele podporo iz javnih finančnih sredstev. Podrobne podatke imamo, kolikšno podporo so prejele nekatere naše članice. Primerjava s podporami, ki jih prejemajo sorodne italijanske ustanove je porazna. Slovenskemu gledališču je sicer priznan status izredne dejavnosti, kar je vsekakor napredek v primerjavi s prejšnjim položajem. Zato gre priznanje tistim, ki so to v utesnjem okviru veljavnih predpisov storili. Novo se snujoči zakon o gledališčih bo pa moral Slovenskemu gledališču v Trstu zagotoviti kritje vseh potreb iz javnih finančnih sredstev, da bo lahko delovalov najmanj današnjemobsegu.

Kdo naj manjšinske vprašanja rešuje in kdo naj manjšino predstavlja

Postavljamo zahtevo, da je treba vsa še odprta vprašanja naše manjšine rešiti. Kdo naj ta vprašanja reši in kdo naj bo neposredni sogovornik?
Na to vprašanje dobimo običajno odgovor, da so za politične odločitve v državi odgovorne stranke, tiste pač, ki tvorijo trenutno veči.no. Vsi sklepi v parlamentu in v senatu morajo biti praviloma prej odobreni od večinskih strank. Enako velja za nižje oblastvene ustanove, za deželo, pokrajine in občine. Iz vsega tega, naj bi sledila logična zaključka, in sicer: reševanje manjšinske problematike je politična zadeva, zato je razumljivo, da se rešuje izključno v okviru strank in med strankami, da je treba torej pridobiti prej stranke, in šele potem moramo kaj pričakovati od države, in drugič: samo v svoji politični stranki je manjšina lahko tvorec lastne politike in samo taka stranka z izvoljenimi predstavniki je lahko narodno predstavništvo in politično zastopstvo, ki naj bi bil edini glasnik, ki lahko govori v imenu Slovencev ter jih zastopa.
Takih zaključkov ne sprejemamo, ker je stvarnost drugačna, in končno moramo tudi mi terjati take poti za reševanje naših vprašanj, ki se nam zdijo najbolj primeme, in ki bodo prej pripeljale do cilja.
Prvi zaključek ne drži, ker je v sami Italiji praksa drugačna. Južno-tirolsko vprašanje se ne rešuje prek strankarskih sporazumov in kombinacij, temveč v dogovarjanju med Italijo in Avstrijo ter italijansko vlado in predstavniki Južnotirolske ljudske stranke, ki je danes nesporna zastopnica tamkajšnje nemške manjšine.
Večji del Slovencev v Italiji, tržaški Slovenci, so zaščiteni z mednarodnim dogovorom. ki ga je dolžna država izpolnjevati. Stranke, ki so sestavljale vse vlade po podpisu tega sporazuma, so avtomatično obvezane izpolnjevati ga po prevzemu vodstva z državi, razen če se ne bi dogovorile, da ga prekličejo, česar pa doslej noben vladni program ne vsebuje. Za izpolnjevanje obveznosti iz tega sporazuma se je vzpostavila relacija med Italijo in Jugoslavijo, ki sta sporazum podpisali, na drugi strani pa med vlado in njenimi organi ter manjšino, s skromnimi uspehi sicer. No, prav zaradi tega danes to vprašanje obravnavamo.
Če preskočimo državne meje, vidimo, da je v Avstriji podobno. Predstavniki obeh manjšinskih organizacij koroških Slovencev vzdržujejo neposredne stike s predstavniki osrednje in deželne vlade. Predstavniki Italijanske unije za Istro in Reko se dogovarjajo direktno z občinskimi in višjimi oblastvenimi organi, ko gre za urejevanje zadev italijanske manjšine v Jugoslaviji.
O tako pomembnih stvareh, kot je globalna rešitev bistvenih problemov manjšine, bi se stranke lahko dogovorile le ob sestavi vlade. Toda manjšina ne bi bila več manjšina, če bi razpolagala s tolikšnim številom poslancev, ki bi lahko odločilno vplivalo pri sestavi katerekoli vlade. To se pravi, da manjšina ne more biti subjekt v polnem pomenu te besede, če bi držalo načelo, da se bodo njene zadeve reševale izključno v dogovorih med strankami.
Nasprotno, manjšina je v takih medstrankarskih dogovorih lahko samo objekt in drobiž za poravnavanje medsebojnih računov. Z drobižem pa se dolgovi ne plačujejo.
Pri vsem tem mora mo vzeti v poštev še to, da je obravnavanje manjšinske problematike v Italiji še vedno pogojeno z anahronističnim predsodki o «višjih interesih države» in da zato prehaja v območje obrambe njene celovitosti. Vsaka manjšina je no tej logiki vsaj njen potencialni nasprotnik. Zato del vladnih strank sodi, da to področje presega njihovo torišče v ožjem po menu besede in ga prepuščajo nekim abstraktetnim «poklicanim», ki pa konec konca ne more biti nihče drug kot vlada. Te stranke se sicer ukvarjajo z našo problematiko na periferiji, pri nas, toda zaradi omejenega torišča rešujejo lahko obrambne probleme, kolikor jih sploh rešijo.
Napram centru so pa ali neuspešne zaradi premajhno teže ali celo zaviralne, če so žrtve zgoraj navedenih predsodkov ali iskanja strankarskih koristi za vsako ceno.
Iz vsega, kar je bilo do tu navedenega, mislimo, da pridemo le do tega zaključka, da se mora manjšina obračati neposredno na oblastne organe, na vlado, zato da se le ta obveže ukrepati v korist manjšine.
Stranke ki so se izrekle za izpolnitev obveznosti do manjšine, bi ji morale izglajevati pot do vlade in drugih oblastvenih organov. S sodobnimi argumentacijami o pravicah in vlogi manjšin bi morale pomagati razbijati predsodke o manjšinah in že omenjeno zaverovanost v enonarodno državo. Na noben način pa te stranke ne bi smele zavirati razreševanja teh problemov s tem, da se postavijo med manjšino in vlado. Tega ne bi smele početi zaradi iskanja političnih koristi ali celo zato, da bi služile kot filter in tako pripomogle k temu, da bo manjšina še vedno objekt dogovarjanj.
Odgovor, kdo naj zastopa našo manjšino v teh dogovorih, mora sloneti le ob upoštevanju dejanskega političnega položaja pri nas. Predvsem nimamo take slovenske politične organizacije, ki bi po svoji moči lahko predstavljala vse ali vsaj veliko večino Slovencev v Italiji. Zadnje volitve na Tržaškem so imele v tem pogledu skoraj prelomni značaj zaradi tega, ker je slonelo vse predvolilno argumentiranje in utemeljevanje Slovenske skupnosti v poudarjanju potrebe po vseslovenski reprezentativni organizaciji, ki nai bi spremenila manjšino v subjekt dogajanj v zvezi z njenimi pravicami. Rezultati volitev so pokazali. da je kljub tako vabljivim argumentom ostala volilna struktura med Slovenci nespremenjena. Večina slovenskih glasov na Tržaškem gre vsedržavnim naprednim strankam, pa ne morda zaradi tega, ker bi se s tem želeli izločiti iz slovenske narodne skupnosti, kakor smo brali v predvolilnih geslih njihovih nasprotnilkov. Ta trditev je nevarna, ker ponuja neresnične argumente nam nenaklonjenim, po katerih naj bi Slovenci izginili že s tem, da volijo za vsedržavne stranke. Slovenci, ki tem strankam sledijo, se zavestno vključujejo v progresivni družbeni proces v državi, v katerem vidijo tudi reševanje vprašanj svoje manjšine. Za slovensko volilno formacijo se ne morejo odločiti, ker je ideološko močno angažirana in tudi zaradi tega, ker zaradi njene prostorske omenjenosti ne bi mogla vplivati na spošni razvoj v državi.
Tudi trditev, da moremo biti tržaški Slovenci samo v Slovenski skupnosti tvorci naše narodne politike in njen subjekt, je nevarna, ker danes ne more nihče jamčiti, da bo Slovenska skupnost v Trstu za vedno obstajala, vsaj v današnjem obsegu ne. Znane so odkrite aspiracije Krščanske demokracije, da jo absorbira, v Skupnosti sami pa. že danes obstajajo sredobežne sile. Kdo naj bi bil potem tvorec narodne politike in njen subjekt?
Treba se je dokončno sprijazniti z resničnostjo in se vdati v to, da pri nas danes ni mogoča «ena sama krovna organizacija., ki naj manjšino zastopa in predstavlja». Treba je zavzeti dimenzijo in vlogo, ki ju realnost omejuje in po tem uravnavati svoje bodoče delo.
Vsedržavne stranke, ki imajo v svojih vrstah Slovence in za seboj slovenske volivce, imajo v svojem programu obrambo interesov slovenske manjšine. Gotovo je, da je učinkovitost obrambe odvisna od objektivnih razmer. So pa tudi slabosti v strankah samih, ne samo zaradi pomanjkanja doslednosti na določenih sektorjih, ampak predvsem zaradi dejstva, da stranke same ne morejo povsem reševati manjšinskih vprašanj. In to ni nič novega. Tudi v najbolj napredni družbi. kjer hočejo revolucionarna gibanja dosledno izpeljati enakopravnost narodnosti in rafodnih manjšin, ne poteka reševanje nacionalnih vprašanj avtomatično. Izkazalo se je namreč, da brez aktivne udeležbe manjšine kot celote, zastopane po svojih organizacijah, brez njene prisostnosti, ki opozarja, reagira in terja, njena pot do enakopravnosti zastaja. Kajti le manjšina občuti, kaj je prav in kaj ni v zvezi z njo. Le reagiranje pripadnikov je merilo za stopnjo pravic, ki jih uživajo. In prav zaradi tega pride do izraza zahteva, da mora imeti manjšina pravico in dejansko možnosti, da igra aktivno vlogo v družbenem življenju dežele, v kateri živi, da, torej odloča o sebi in da postane na svojem področju suveren in samostojni činitelj.
Iz podobne nujnosti se je rodila Italijanska unija za Istro in Reko, katere vlogo smo imeli priliko spoznati ob naših dveh srečanjih v letu 1965. Še točneje nam njen značaj prikazuje poročilo njenega predsednika Antona Bormeja na zadnjem občnem zboru lanskega oktobra: «Unija mora utrditi svoja avtonomna stališča v presoji vsakokratne situacije. Do skrajnosti mora razvijati lastne pobude, s tem da začenja posamezne akcije. Ne sme se zadovoljiti z golim sprejemanjem zunanjih pobud, ampak se mora vedno postaviti na prvo mesto pri opravljanju svoje funkcije», in naprej: «Nenadomestljiva je prisotnost Unije povsod tam, kjer se obravnavajo problemi italijanske narodne skupnosti». Naša Slovenska kulturno gospodarska zveza je nastala tudi iz potrebe, da pripomore velikemu delu slovenske manjšine v Italiji, da postane subjekt dogajanja v zvezi z njo. Dosedanja dejavnost naše Zveze je v celoti potrdila to njeno poslanstvo. Bila je gonilna sila prioblikovanju stališč in, zahtev Slovencev v Italiji. Bila je tolmač razpoloženja in želja Slovencev. Njen avtonomni položaj ji je vedno dovoljeval zavzemati stališča, ki so bila v nedvomno objektivno korist manjšine. Ni bila obremenjena s kakršnimi koli lokalnimi dogovori, ki bi jo omejevali v pobudah. Ne obremenjuje ie niti volilno niti prestižno ljubosumje, zato je lažje opravljala vlogo povezovalca, pomirjevalca in vsklajevalca med strankami in organizacijami, ko je šlo za skupne koristi.
V njej včlanjene organizacije s prosvetnega, kulturnega, glasbeno-pedagoškega, strokovno-gospodarskega in podpornega področja so si s svojo intenzivno dejavnostjo, resnostjo in nepristranostjo pridobile tak ugled pri Slovencih v Italiji, da so postale nenadomestliive in večina izmed njih že splošnoslovenske.
Rečeno je že bilo. da sta si obe osrednji manjšinski organizaciji koroških Slovencev že zagotovili legitimacijo zastopati manjšino. V programu Zveze slovenskih organizacij na Koroškem beremo utemeljitev zahtev, da se to tudi uzakoni: «Že predvojni kongresi nacionalnih manjšin, ki so v začetku kot predstavništvo manjšine priznali le v politična telesa izvoljene predstavnike, so prišli do spoznanja, da je mogoče od manjšine - in mi dodajamo: od dela manjšine - ki se noče formirati kot politična stranka, zahtevati tako formacijo zgolj zaradi možnosti soodločanja, marveč je treba v takem primeru najti za manjšinske predstavništvo drugačno kvalifikacijo. Zato gre naša zahteva za tem, da se slovenskima centralnima organizacijama... ... tudi formalno pravno prizna status zakonitih predstavnikov slovenske narodnostne skupine na Koroškem, kar konec konca pomeni samo legalizacijo dejanskega ukrepanja. Le ti naj bi aktivno soodločali pri vseh vprašanjih, ki zadevajo pravice in interese slovenske narodnostne skupine na Koroškem».
Od strank, ki svojih vrstah vključujejo pri nas tudi Slovence, pričakujemo pri teh naših naporih ne samo razumevanje, ampak tudi podporo. Imeti zaupanje v avtonomno manjšinsko organizacijo, je pravzaprav povračilo za zaupanje slovenskih volilcev. Videti konkurenco v manjšinski organizaciji pomeni, ne samo videti strahove tam, kjer jih ni, ker ne mara postati nadomestilo za stranke, ampak pomeni tudi določeno mero nerazumevanja manjšinske problematike, pomanjkanje poglobitve vanjo in zanemarjenje sodobnih progresivnih spoznanj in teženj. V odklonilnem stališču nekaterih do manjšinskih organizacij vidimo tudi pretirano zaverovanost v stranko in njeno vlogo, ki je vendar zato tu, da pomaga protislovja in probleme v družbi razreševati, ne pa zavirati razvoja, ki bi lahko bil hitrejši.
S tem pa nikakor ne podcenjujemo važnosti krajevnih sporazumov med strankami. Stranke, za katere Slovenci volijo in ki so se odločile za sodelovanje v odborih predvsem v Trstu in Gorici, morajo seveda doseči otipljive obveznosti do slovenske manjšine in morajo tudi vztrajati, da bodo spoštovane. Ponavljamo pa, da imajo take pridobitve omejen značaj in morajo zato biti le komponenta globalnega reševanja naših vprašanj.

Odnos med manjšino in matičnim narodom

Bistveni element v delovanju naše Zveze in njenih članov je bilo tesno navezovanje slovenske manjšine z matičnim narodom. V tej zvezi vidimo važen element za ohranitev naših značilnosti, brez katerih ne bi bilo mogoče naše polnokrvno življenje kot Slovencev. V zadnjih letih so v tem pogledu tudi druge slovenske skupine napravile korak naprej. Iz dneva v dan se tako lomijo še zadnji predsodki in zametujejo boleči ostanki preteklosti. Ta proces splošnega povezovanja z matičnim narodom je gotovo sad splošnega razvoja, je pa hkrati tudi sad odpornosti in zavestnih naporov naše Zveze, njenih članic in Zvezi bližnjega tiska.
Na naših srečanjih z Italijansko unijo za Istro in Reko smo skupno poudarili načela, na katerih morajo sloneti odnosi večine do manjšine in kakšne so s tem v zvezi dolžnosti večine. Spadajo pa ta srečanja tudi v okvir razčiščevanja odnosov med manjšino in matičnim narodom. Naši sodržavljani italijanske narodnosti so po večini še vedno dokaj gluhi za manjšinske vprašanja, in je zato ta problematika pri njih zelo pomanjkljivo obdelana. Aktivna udeležba pripadnikov njihove narodne manjšine na takih srečanjih marsikoga prisili k razmišljanju. Argumenti in zahteve, ki jih postavlja pripadnik lastne manjšine, postajajo razumljivejše in bolj naravne. Zahteve katerekoli manjši ne prenehajo tako biti nadležne in nekaj bi venomer terjali le nepoboljšiljivi nezadovoljneži, podpihovalci in državnim interesom nevarni elementi, ampak nekaj, kar spada v naravne pravice pripadnikov določene narodnosti in kar je treba upoštevati. Po drugi strani vpliva pomirjevalno na večino spoznanje, da je mogoče urediti razmere za lastno manjšino tako, da ji je zagotovljena ne samo njena uveljavitev, ampak tudi njen razvoj in ohranitev. To spoznanje odpira nove poglede tudi na funkcijo lastne manjšine v drugi državi in na manjšine na splošno. To tudi potrjuje že znano resnico, da je v interesu same države, če se manjšini zagotovijo razmere, ki jo bodo zadovoljile.

Slovenska manjšina v Italiji želi postati še bolj učinkovit faktor sporazumevanja med Italijo in Jugoslavijo, toda to vlogo bo v celoti odigrala le, če bo živela v resnični nacionalni, ekonomski in kulturni enakopravnosti. Slovenci v Italiji bi želeli, da ne bi bili več politični problem in bomo prenehali biti le, če nam bo v duhu demokratičnosti in humanosti priznana in potem tudi spoštovana dejanska enakopravnost. To konec koncev pomeni, da vprašanje manjšine ni v prvi vrsti vprašanje manjšine, ampak večine.
Pričakujemo torej, da bo večina ukrepala, kajti tudi mi si želimo, kakor vsi ljudje na svetu, vzdušje, v katerem bomo čutili solidarnost vseh ljudi. Naj se ustvarijo take razmere, v katerih bomo vedno manj čutili, da smo manjšina, da se bomo torej čutili enakopravni na vseh področjih družbenega življenja, tako da bo vsak pripadnik naše skupnosti imel enake možnosti kot pripadnik večine in da postane svoboden član manjšinske skupnosti in države, v kateri živimo.
Prepričani smo, da kljub vsemu ne govorimo gluhim, ko terjamo, naj se izpolnjujejo vse dolžnosti do naše narodnostne skupnosti. To nam dokazuje enostavna primerjava današnjega položaja s stanjem pred, recimo, desetimi leti. Naša aktivna prisotnost povsod tam, kjer pride do izraza odnos do nas, je prinesla sadove, ki sicer še niso vsi dobili otipljivih oblik, temveč se kažejo predvsem v drugačnem razpoloženju do nas in v večjem razumevanju za naše potrebe. Tudi v zelo težkih razmerah, v katerih je naša manjšina živela, nismo izgubili poguma. Neprimerno manj na mestu bi bilo omahovanje v današnji situaciji, kljub naporni poti, ki je pred nami, ko moramo sadove, ki jih danes le čutimo, spremeniti v otipljive. In doseči jih moramo mi z našo vztrajnostjo, požrtvovalnostjo in potrpežljivostjo. Morda je to poudarjanje odvečno spričo tako razvejane naše dejavnosti, kajti bilanca delovanja SKGZ, njenih članic in drugih slovenskih organizacij v Italiji je pozitivna. Množična udeležba in interes izvira tudi iz potrebe neenakopravnih ljudi, da se uveljavijo. Za stopnjo višja je težnja, ki izhaja iz uporne želje, da bomo z intenzivnim delovanjem bolj odporni. Naš položaj pa terja, da gremo še za stopnjo višje: dejavnost manjšinskih ustanov in organizacij z vseh področij mora biti tudi po kvaliteti višja od povprečja pri nas. Tudi z višjo kvaliteto bomo lahko odtehtali kvantiteto, ki nas na vsakem koraku obkroža.