Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

VIII. glavni svet SKGZ

Trst - Kulturni dom, 29. novembra 1970

Predsedniško poročilo

Gorazd Vesel

Prikazati značilnosti sedanjega trenutka, ki ga živimo Slovenci v Italiji, ter poiskati pota, kako bi stvari kar najbolj obrnili v prid našega osnovnega smotra - obstoja in razvoja naše skupnosti - to želi biti vodilna misel današnjega glavnega sveta odnosno občnega zbora, kakor bi ga hoteli imenovati v prihodnje.
Dve leti nas ločita od zadnjega zbora, ki smo ga imeli v teh prostorih, pa bi želeli potegniti črto pod našim delom in pogledati, kolikšna je bila njegova uspešnost. Dve leti je pravzaprav kratka doba, še celo pa je kratka v razvoju skupnosti, kot je naša. Toda v teh dveh letih so se vendarle primerile stvari, prek katerih ne moremo, ne da bi jih dodobra osvetlili. Zgodilo se je marsikaj v odnosu oblasti do nas, kar je sad naše vztrajne in tudi naporne ter časovno daljše dobe.
Poželi smo en del setve. Prav gotovo bi spričo potreb, ki jih imamo, morala biti ta žetev obilnejša. Upravičena je naša neučakanost zavoljo hudih posledic 25-letne fašistične dobe in povojnih trdih primerov raznarodovanja, diskriminacije, materialnegu in psihičnega pritiska; in karkoli smo še dobili in bomo še dobili v razvoju zadovoljevanja naših osnovnih potreb, bo premalo in razlogi za našo nestrpnost bodo vedno upravičeni.
Ko ocenjujemo bero našega političnega boja, moramo predvsem ugotoviti pomembno spremembo v vzdušju, ki je v zadnjih petih letih zajelo naše območje. Kot rezultat boja vseh na prednih in demokratičnih sil so bili slovenski predstavniki izvoljeni v oblastvena telesa ter so znanilci in nosilci odjuge v odnosu oblasti in političnih dejavnikov do nas. Ta proces se je uspešno nadaljeval v poslednjih dveh letih ter je porodil nekatere stvarne dokaze.
Nesporno je, da je postalo vprašanje odnosa do slovenske narodnostne skupnosti danes pri nas, v deželi Furlaniji-Julijski krajini, kakor tudi v celotni italijanski družbi pogostoma prisoten element. To je sad našega vztrajnega boja ter stopnje pomembnega dozorevanja v naprednih vrstah, ki s stalnim zavzemanjem dokazujejo, da je boj za naše pravice neločljiv sestavni del boja marksističnih, katoliških in laičnih sil v naši družbi za spremembo strukture v našem družbenem redu, odpravo neenakosti v porazdelitvi dobrin, da postavijo v žarišče človeka in njegove pravico.
V tem smislu smo bili priča združenim naporom naprednih in demokratičnih sil v državi, da potisnejo politično os v levo. Priče smo bili kvalitetnemu skoku v sindikalni jeseni, ki je postavila temelje za organizacijsko enotnost sindikalnih central ter s tem tudi vsebino in obliko novega avtonomnega subjekta, ki je pomembno pomagalo in dopolnilo v napredku družbe v Italiji. Ta in drugi primeri nam kažejo, kako si pravzaprav življenje ustvarja prilikam in potrebam primerne oblike, docela nove, še pred kratkim neslutene, in učinkovite.
Podobno vzporednico bi lahko zasledili tudi v snovanju naše narodnostne skupnosti. Tudi v nas se uveljavlja spoznanje, da so nekatera stališča in metode dela iz prejšnjih let premalo učinkovita in da so potrebni drugačni prejemi. Ko smo bili vsi potisnjeni v opozicijo, nismo imeli težav, da smo sestavili okroglo mizo ter se v letu 1961 podpisali pod skupni dokument. Ko je del Slovencev prevzel določene odgovornosti v oblasti, je ta miza naenkret postala oglata. Toda ne povsem in tudi ne za dolgo časa. Zakaj oblike sodelovanja so vendarle ostale. Deloval je enotni odbor za slovensko šolo v Trstu; zdramil nas je openski primer ter nas združil v akcijskem odboru, primer z repentaborskim patronatom nas je opozoril, kako je lahko v popolnoma slovenski občini, če nismo budni in enotni, ogrožena naša prisotnost in naš vpliv. Zelo spodbudna je nadalje enotna delegacija beneških Slovencev pri predsedniku Berzantiju, ki so jo podpirale vse stranke, v katerih Slovenci delujejo, in slovenske politične organizacije, kakor tudi skupna uprave Slovenskega gledališča v Trstu ter v poslednjem času skupna abonmajska politika med Slovenskim gledališčem in Slovensko prosvetno zvezo ter Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici.
Skozi vse te primere, ki izhajajo iz naših vsakdanjih potreb, se je v nas vse bolj utrjevalo prepričanje, kako brez skupnih akcij, brez iskanja najvočjega možnega skupnega imenovalca vseh skupin ne bo zaželenih rezultatov. Zato je miza postajala vse bolj okrogla. Tako se je zgodilo, da smo pred dobrim letom Slovenci vsi, slovenske narodne interese postavili pred strankarsko političnimi ter se pričeli pogovarjati o tem, kako bi s skupnimi močmi dosegli od oblasti zakonsko priznanje vseh naših pravic. Takšno globalno ureditev imamo pravico zahtvati spričo počasnosti sedanjega razvoja, fragmentaričnege dajanja pravic, ki niso zapisane črno na belem ter so lahko odvzemljive v primeru spremembe kakršnekoli politične volje z nazadovanjem naše družbe.
Okoli takšne okrogle mize smo se pogovarjali o možnosti naslovitve skupne spomenice odgovornim oblastvenim predstavnikom v vladi, parlamentu in deželi. Ugotovili emo, da takšen skupen nastop nikogar ne utesnjuje v njegovi avtonomiji, da temelji na skupnih naporih heterogenih sil, ki ne priznavajo nosilca akcije in zaveznikov, ampak enakopravno in odgovorno sodelovanje vseh, ki so dobre volje ter vidijo v tej akciji pomembno pomagalo pri premagovanju ovir v našem napredku. V želji po akcijski enotnosti izhajamo iz vsebinske enotnosti vseh skupin. Iz zakonskih osnutkov, dokumentov, resolucij, programskih in drugih stališč se kaže ne samo sorodnost, ampak skorajda popolna enotnost v osnovnih usmeritvah Komunistične partije Italije, Socialistične partije Italije, Slovenske skupnosti, Slovenske demokratske zveze, Slovenske kulturno gospodarske zveze ter drugih skupin glede naših pravic. S stališča koristi za našo skupnost je važno, da pri razponu skupne akcije od začetka do konca delamo politiko, spreminjamo stvari in ustvarjamo podlago za novo. Zato v iskanju končnega cilja zbledijo politikanstvo, licitiranje za naše pravice, demagogija. Skozi takšen razvoj se uveljavlja naša narodnostna skupnost kot samostojni dejavnik, kot avtonomni subjekt, ki jo lahko gajbolj poklican in najbolj pravičen nosilec boja za uveljavitev Slovencev v Italiji. Če se sami ne bomo zavzemali za svoje pravice v skupnih akcijah, ki naj bi vodile k oblikovanju trajnega avtonomnega subjekta, potem tudi podpora naprednih in demokratičnih sil in podpora slovenskega naroda kot našo matice ne moreta nadomestiti naših naporov. Torej more biti manjšina nosilec boja za svoje pravice, ostali pa jo podpirajo v skladu s svojimi načeli, voljo in močmi.
Želimo ostati najbolj primeren način, kako naj pride do srečanje predstavnikov naše skupnosti in odgovornih dejavnikov za urejanje naših vprašanj, da bi se tudi z njimi sestali za skupno mizo ter se pogovorili. Politični in oblastveni predstavniki, ki imajo v rokah vzvode odločanja, morajo pokazati, katera pota naj ubira naša skupnost, da doseže globalno zakonsko zaščito, zakaj prešibki smo, da bi lahko poznali vse meandre zakonodaje, poznali in imeli dostop do vseh vrat, ki vodijo do sobane odločanja, kjer se poustvarja politična volja, odnosno nevolja, kakršni so pač odnosi sil.
Za nas je življenjskega pomena, da se to izvrši že danes in ne šele jutri.
Slovenska kulturno gospodarska zveza vidi v tej akciji enega izmed osnovnih smotrov svoje politike ter je zato v njej aktivni in ustvarjalni dejavnik.
Prek te, kakor tudi prek drugih akcij, se je ponovno pokazal pravi smisel in pravi obraz Slovenske kulturno gospodarske zveze, narodnoobrambne organizacije, ki je občutljiva za družbene pomike. Že večkrat in tudi v poslednjem času se je izkazalo, da bi morali ustanoviti, če je še ne bi imeli, prav takšno organizacijo kot je naša, z vso njeno širino, strokovnostjo in zavzetnostjo za specifično narodne probleme.
Naša vloga se ne kaže v deklarativni, ampak v dejanski teži, ki jo imamo na tukajšnje življenje prek naših članic kot so Slovenska prosvetna zveza, Slovensko gospodarsko združenje, Kmečka zveza, Slovensko gledališče in toliko drugih, ki so vse enako važne in vsaka na svojem področju nenadomestljive. Vloga naše Zveze se kaže v neprecenljivem delu teh organizacij za vsestransko korist celotne naše skupnosti.
V manjšinekem življenju imamo svoje mesto zaradi moralno politične odgovornosti, ki jo čutimo do naše skupne usode. Slovenska kulturno gospodarska zveza ni nikakršna sila nad ostalimi ter noče nikogar zamenjavati ali mu zmanjševati političnega in manevrskega prostora. Za vse je pod našim nebom dovolj prostora in dovolj dela. A hkrati ne pristaja na nikakršno pokroviteljstvo, noče biti lovišče za nikogar ter ne pozna strujanja v svojih vrstah.
Naša Zveza je ena izmod središč zbiranja in organiziranja, kakršne v naši družbi potrebujemo tako na strokovni kot na narodnoobrambni ravni.
V Slovensko kulturno gospodarski zvezi so prisotni prav vsi interesi manjšine, narodno obrambni in družbeni, tako kot se resnično v vsakdanjem življenju. Z manjšinskega zornega kota smo prisotni v kulturno grosvetni dejavnosti, družbeno-politični, športni, rekreacijski itd. Naša poglavitna skrb je usmerjena k vsestranski uveljavitvi slovenskega človeka in našega jezika ter njegovih gospodarskih in družbeno političnih koristi. Pripadnost tej ali oni stranki ali politični organizaciji ne predstavlja v naši Zvezi razloga za diskriminacijo. Vodimo avtonomno politiko na temelju lastnih spoznanj ter je v slabi veri, kogar moti naša širina. Imamo pač samostojno nalogo, da zastopamo širše koristi kot so strankarski, kar nam daje svojstveno mesto in docela naravni ugled v manjšinskem življenju in nehanju.
Uvodoma smo rekli, da bi želeli razbrati značilnosti trenutka, ki v njem živimo. Poglejmo, kako se nam kažejo s pravne strani.
Že vse povojna leta se sklicujemo na člen šest ustave, od ustanovitve dežele sem pa še na člen tri posebega statuta.
Iskreno smo od dežele veliko pričakovali. Dobila je posebni statut zavolje prisotnosti naše skupnosti. Toda že ob samem začetku ji je ustavno sodišče zastavilo "veto". Z razsodbo ji je bilo odvzelo pravico sprejemati odločitve v naš prid ter jih obdržalo kot domeno osrednje oblasti, de bi v skladu za njihovimi -za nas nesprejemljivimi stališči manjšinsko tematiko vsaj za tržaško pokrajino obravnavali v recipročnih italijansko-jugoslovanskih odnosih.
Razsodba ustavnega sodišča pride nekaterim zelo prav, da s sklicevanjem nanjo prikrivajo svojo politično nerazpoložljivost do nas. Dežela si mora izbojevati avtonomijo tudi na tem sektorju ter mora v skladu z zagotovili predsednika na pristojnih mestih odločneje posredovati naše pravice.
Osrednje oblasti so nam dosloj izdale zakon 1012 od leta 1961, ki uzakonja slovenske šole ter določa stalež. Udejstven je bil samo tisti del, ki se nanaša na učitelje, medtem ko za profesorje šele brav v zadnjem času obljubljajo dokončno rešitev. Polovično urejanje kaže nečloveški in diskriminacijski odnos do slovenskih profesorjev, ki so enkrat že šli protestirat v Rim in bodo šli ponovno, če bo treba, tako zvrhana je mera njihovega zapostavljanja.
Iz leta 1967 je zakon 935, ki končno dajo pravico staršem, da otroke poimenujojo s slovenskim imenom. Deželni svet je sprejel predlog državnega zakona o preganjanju netilcev narodnostne mržnje ter o ukrepih za zaščito narodnih in jezikovnih manjšin. Prav tako je deželni svet sprejel predlog, da se v deželno zakonodajo uvede beseda "slovenska manjšina" namesto "skupnost, nosilka posebnih koristi". S tem smo končno letos Slovenci tudi pravno dobili svoje pravo ime. Pri dobri politični volji ima ta odločitev lahko blagodejne učinke.
V teku je nadalje revizija kazenskega in civilnega zakonika, iz katerege obljubljajo, da bodo črtali fašistične člene o sodnem preganjanju, če se pred sodiščem poslužujemo slovenskega jezika.
V tržaški pokrajini smo na temelju Londonskoga sporazuma, v goriški pa smo šele v zadnjem času s politiko "via facti" dobili nekatere dvojezične javne napise. Na Tržaškem jih jo več v okoliških občinah in v nekaterih posameznih vaseh v zgornjem delu občine Trst. Ne moremo se sprijazniti z dejstvom, da takšnih napisov ni ne v Trstu in ne v Gorici, kjer živi večidel naših ljudi. Tudi akcija za poimenovanje ulic po zaslušnih slovenskih možeh na Tržaškem se je ustavila, medtem ko bi želeli uresničiti takšno pobudo tudi v Gorici. Ustavila se je priprava za ustanovitev rajonskih konzult v Trstu in tudi v Gorici ni videti otipljivih dokazov pomembne resolucije občinskega sveta o ustanovitvi konzulte za našo kulturno dejavnost, dasiravno bi lahko rekli, da je že moč opaziti duha tega dokumenta. Zahtevamo vrnitev poitalijančenih osebnih priimkov in krajevnih imen v izvirno slovensko obliko.
Zabeležiti moramo obžalovanja vreden primer, ko so na spomeniku padlih partizanov v Šent Lenardu v Beneški Sloveniji izbrisali že vklesan slovenski napis, čeprav sta na istem pokopališču dva povsem slovenska napisa. Dogodek je slabo odjeknil v vsej slovenski javnosti. S povečanimi napori domačih in vseh zamejskih sil moramo Slovencem v Benečiji pomagati uresničiti vsebino pisma, ki so ga poslali predsedniku Berzantiju o odprtih vprašanjih jezikovnega in gospodarskega značaja. Skrbno moramo spremljati delovanje kulturnega društva"Ivan Trinko", ki prireja vsakoletne uspele emigrantske dneve, njihove časopise Matajur, Dom in tudi Emigranta, ki ga tiska društvo izseljencev iz Beneške Slovenije. Njihovo življenje in delo v zdomstvu zasluži vso našo skrb in tudi pohvalo za vsestransko združevanje ter osveščanje izseljencev.
Število izvoljenih Slovencev ostaja na zadovoljivi ravni. Imamo slovenskega poslanca, tri slovenske deželne svetovelce, štiri občinske in pokrajinske odbornike v Trstu ter dva odbornika v pokrajinskem in občinskem svetuv v Gorici, odbornika v Krminu itd. V okviru dogovora med strankami smo dobili nekaj odločujočih položajov v krajevnih upravah. Še vedno pa je zelo veliko raznih ustanov in komisij, kjer bi naši predstavniki mogli tolmačiti naše potrebe ne samo narodnega, ampak tudi strokovnega značaja.
Z vsevečjim vplivom sindikalnih in delavskih organizacij se kaže potreba po ovrednotenju slovenskih kadrov, katerim naj se odprejo vrata na odgovorne položaje. Potrebno je uvesti slovenski jezik tudi na to področje in v to tematiko, kjer bi moral biti slovenski človek sorazmerno zastopan. S tem v zvezi se pojavlja tudi potreba našega delovnega človeka po strokovni in narodno obrembni pripravi za prevzemanje odgovornosti na novih položajih vplivanja in odločanja, ki se odpirajo s povečanjem pogodbene moči delavskega razreda . S tem v zvezi bo kazalo, za primer, navesti, kako je progresivni slovenski pisatelj Prežihov Voranc obsojal politiko avstromarksizma na Koroškem, kjer so z izključno uporabo nemščine izrinili slovenščino ter s tem pospeševali potujčevanje. Napredna misel je zadnje čase obogatila internacionalizem s spoznanji in vrednotami, tako da bi morali končno tudi na tem področju, ki nam je še posebej pri srcu, odpreti v naši politiki novo poglavje za tako pomemben del Slovencev.
Naša narodnostna vprašanja se zavoljo vedno večjega razumevanja s strani naprednih sil večinskega naroda - in v prvi vrsti vseh slovenskih dejavnikov - postale sestavni del našega splošnega dogajanja. Izjave italijanskih javnih delavcev poustvarjajo ugodno vzdušje, v katerem lažje pristopamo k odprtim vprašanjem kot v preteklosti.
Za nas so nadvse spodbudne izjave notranjoga ministra Restiva, da imamo tržaški Slovenci po Londonski spomenici pravico vlagati prošnje v slovenščini; za nas so spodbudne izjave čedadskega župana Pelizza, da imamo pravico v Beneški Sloveniji govoriti v svojem jeziku in da je bila groba napaka, če so nam bili v preteklosti to propovedali.
Nismo še pozabili izjave tajnika krščanske demokracije v Trstu Colonija, da hočejo naš razvoj, ne pa asimilacije. Toda šli bi še nekoliko dalje ter povedali, da nas še bolj zadovoljuje izjava deželnega svetovalca Krščanske demokracije Gina Cociannija, ki je dejal, da potrebuje naša skupnost "posebne ugodnosti", nekakšne privilegije, da bi se mogla vsestransko svobodno razvijati. A hkrati je pomembna tudi izjava tajnika Krščanske demokracije iz Gorice dr. Rolanda Ciana o narodnih pravicah Slovencev v Videmski pokrajini.
Ne bi tu omenjali programskih izjav predstavnikov krajevnih ustanov in drugih dejavnikov o naši obstojnosti in naši vlogi bogatitve tukajšnje stvarnosti. K temu bi hoteli povedati le to, da poustvarjajo ugodno vzdušje, v katerem je moč izoblikovati politično voljo ter dosezati njeno uresničevanje. Te besede se morajo čimprej spremeniti v dejanja, zakaj besed smo v zadnjih časih že toliko čuli, da z njimi ne vemo kaj bi. Dejanj, teh hočemo!
Med takšna dejanja sodi tudi izsleditev skrunilcev slovenskih partizanskih spomenikov, piscev protislovenskih napisov. Najti je treba materialne storilce in mandatarje ščuvanja k narodnostni mržnji. Takšna fašistična izzivanja na Tržaškem in v zadnjom času tudi na Goriškem nas vznemirjajo, ker bi hotele skaliti sožitje na tukajšnjem prostoru.
V teh dneh pride na uradni obisk v Italijo predsednik Jugoslavije maršal Tito. Pozdravljamo ga kot protifašista, borca za mir in enakopravne odnose med narodi in državami. Maršal Tito je bil v drugi svetovni vojni pomemben voditelj upora proti nacifašizmu. V tem uporu smo slovenski partizani in protifašisti skupno z italijanskimi postavili podlago za sedanje razvijajoče se plodno sodelovanje in mirno sožitje ob tej meji, ki je za nas in za vse tukajšnje prebivalstvo velikega pomena.
Jugoslavija je v mirovni pogodbi ter v Londonski spomenici o soglasju prevzela določene odgovornosti za usodo Slovencev, ki smo ostali izven meja matične domovine. Ta skrb je bila in je dragocena. Toda odnosi italijanskih oblasti do naše skupnosti ne gredo vštric z italijansko-jugoslovanskimi. Pričekujemo, da bo državniški obisk na najvišji stopnji pospešil reševanje naših še odprtih vprašanj.
Življenjsko smo zainteresirani, da sosedi uredita vsa odprta vprašanja, tudi najbolj kočljiva. Če bi to imelo za posledico izgubo veljavnosti obstoječih mednarodnih zaščitnih določil za tržaške Slovence, je naša Zveza mnenja, da jih mora nadomestiti drugi mednarodni akt, ki bi urejeval narodnostne in jezikovne pravice Slovencev v vseh treh pokrajinah naše dežele. Slovenska kulturno gospodarska zveza je v tem smislu opravila svojo dolžnost.
Z družbeno političnimi organizacijami socialistične Jugoslavije razvijamo najtesnejše stike. Nam je Slovenija dvakrat draga: kot matična dežela in kot dežela s socialistično ureditvijo. Stike vzdržujemo s Socialistično zvezodelovnega ljudstva, Zvezo komunistov Slovenije, vsemi obmejnimi družbeno-političnimi in oblastvenimi organi. Pogovarjali smo ne s republiško konferenco SZDL Srbijo med gostovanjem Slovenskega gledališča v Beogradu, katerega je počastil sam predsednik Tito s svojim obiskom.
Ena izmed glavnih skrbi, s katero je naše Zveza zavZeta v zadnjem razdobju je pridobitev dovoljenja za gradnjo Kulturnega doma v Gorici. Takšno središče bo razvejalo dejavnost naše skupnosti na vsa tista številna področja, kjer se naša stremljenja niso mogla povsem razmahniti. Potrebujemo vsaj eden takšen kraj, kjer bi se mogli kot ogrožena skupnost, podržena vsem mogočim vplivom, žihavno zasidrana v življenju mesta in pokrajine, samostojno in svobodno srečevati, biti ustvarjalna in povezena z matico v okviru enotnega kulturnega prostora. Pričakujemo, da bodo rezultati sorazmerni s količino vloženih naporov.
V letošnjem letu se je v slovenske šole vpisalo na Tržaškem 3.008 otrok, na Goriškem pa 1.037. V osnovnih šolah imamo na Tržaškem 1.178, na Goriškem 480 otrok. Struktura šol se nekoliko popravlja, vendar še vedno ne usposablja naše mladine za strokovno vključitev v življenje, kjer imajo industrija, tehnika in znanost vedno večji delež. Ne moremo se sprijazniti s tem, da so nam letos odprli strokovno šolo v Trstu tik pred začetkom šolskega leta, ko se je vpisovanje že zaključilo.
Poseben problem so naši visokošolci. Doslej bi lahko zanje uporabili pesnikov verz za slovensko ekonomsko emigracijo: " Tamkaj v Ameriki, tamkaj v Westfaliji so nam izginili, več ne doseže jih naše oko". Za nas je huda izguba vsako odhajanje mladih izobražencev in strokovnjakov, ki v našem ne ravno cvetočem prostoru ne morejo dobiti zaposlitve za stroko, ki so se zanjo usposobili.
Z združenin delom, s pomočjo strokovnih organizacij, zlasti Slovenskega gospodarskega združenja in Kmečke zveze, pa ne na koncu tudi ob pomoči denarnih zavodov, bi morali ustvariti razmere za enakopravni gospodarski razvoj. Fašizem nam je uničil podlago, ki nam je tudi v povojnem razdobju niso dovolili obnoviti. Ne bomo narodnostno enakopravni brez gospodarske enakopravnosti. Odtujilo se nam je zelo veliko Slovencev in njihovih otrok, ker so se pod pretnjo gospodarskih pritiskov preneheli prišteveti k naši skupnosti in so še svoje otroke vpisali v italijanske šole, in to v česu, ko je bil zaradi omejenega števila delovnih mest boj za delo in kruh ena izmed osnovnih vprašanj.
Pa tudi danes, ko zaposlitve ne manjka, je gospodarska učvrstitev ter s tem neodvisnost in gotovost našega človeka temeljnega pomena za narodno ohranitev in krepitev. Ne sedanji stopnji vse večjo gospodarske integracije Evrope in še posebej sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo bi morali biti v tem procesu soudeleženi z otipljivejšimi uspehi. Vzdolž vse meje se razvijata trgovina in obrt. Ali smo dovolj samostojno prisotni v tem pojavu, ki mu odprta meja in mir ob njej dajeta značaj stabilnosti in s tem gospodarske stabilnosti tistih, ki so v njem zasidrani.
S pravilnim poseganjem na vsa področja ustvarjanja materialnih dobrin si lahko zagotovimo samostojno gospodarsko rast naše narodne biti. Poseben dejavnik v našem dogajanju je mlada generacija. Iz šol bi morala prihajati izoblikovana ter bi moral vsakdo izmed nje imeti izdelano osebnost, takega potrebujemo. Žal se to ne dogaja in se nam po koncu šolanja mlada generacija v velikem številu izgublja. Kdo skrbi za delavsko mladino, ki prehitro zapušča šolske klopi, da bi se narodno izoblivala in se nam ne odtujevala?
Študentje so postali pomemben ustvarjalec strpnosti. V povezovenju z italijanskimi so docela potisnili ob stran nekdaj tako vplivne šoviniste in desničarje. V novih zevezništvih slovenske in italijansko učeče se mladine na srednjih šolah, univerzah, na zasedenih šolah in v pouličnih demonstracijah so italijanski študentje podprli zahteve slovenskih po narodnih pravicah in celo po priznanju jezikovnih pravic v Beneški Sloveniji. Danes šovinizem ni več sposoben mobilizirati študentov proti Slovencem ter mu preostaja edinole še škvadrizem.
Mlada generacija je danes pomemben tvorec novih človeških vrednot in odnosov v družbi; avtoritarizem ji je tuj in ga zavrača. S simpatijami gledamo na širok razpon njihovega narodno-obrambnega in družbenega dela ter si lahko samo želimo, da se prodor te generacije v naše dogajanje ne bi omejil na ozke osebne in miselne kroge, ampak da bi se manifestiral v vsakodnevnem soočanju s celotnim spektrumom vprašanj, ki nam jih življenje navrže vsak dan. Samo na takšen način se bo lahko uveljavila kot samostojen dejavnik, danes kot nosilec specifično mladinskih, že jutri pa splošnih koristi.
Kakor hitro govorimo o mladini, govorimo tudi o športu. Ko smo pred 8 leti ustanovili komisijo za mladino in šport, smo bili šele na začetku športne razvejanosti.
Danes smo pred njenim resničnim izbruhom. Predsedstvo SKGZ in komisija sta posebno v tem letu večkrat preučevela to področje s stališča objektivnih in subjektivnih dejavnikov ter v sklepnem delu ocenila športno delo za pomemben narodno-obrambni prispevek mladine. Soočilo se je s poskusi odtujevanja slovenskega športa ter se odločilo politične zaključke uresničiti v praktični akciji, ki bi pritegnila vsa športna društva in športne delevce v skupno organizacijo slovenskega zamejskega športa, katero bo Slovenska kulturno gospodarska zveza povabila, da se vključi vanjo in tako sklene širok krog narodno-obrambnih interesov.
Slovenska kulturno gospodarska zveza se je tudi obvezala izvršiti korake za zagotovitev takšne materialne podlage, ki bi omogočala zadovoljivo amatersko dejavnost.
Tako za športno kakor tudi za drugo narodno-obrambne in jezikovne potrebe bodo morali upravljalci javnih fondov zagotoviti neprimerno večja sredstva kot doslej, ter bo v tem okviru potrebno odpraviti diskriminacijo na račun edinega slovenskega dnevnika, ki ni še sklenil sporazuma s pristojnim uradom za pravično podporo.
Naša Zveza ne nastopa na volitvah, nesporno pomembni propagandni dejavnosti za takšno in drugačno stranko ali organizacijo. Naša hiša, to je Slovenska kulturno gospodarska zveza, si zagotavlja svoje mesto v našem življenju z drugačnimi prijemi. Smo emanacija članic, torej sinteza vseh njihovih hotenj, programov, akcij. Delujemo sredi življenja naše skupnosti, čeprav tega ni tako čutiti kot bi želeli. V novem pravilniku bi želeli uzakoniti delegetski sistem voljenja odposlancev v naše vodilne organe, glavni svet in izvršni odbor (kot bi ju poslej želeli imenovati), da bi ustvarili neposrednejši stik z bazo. Slovenska prosvetna zveza se je letos odločila skrčiti količino svoje maenifestativne dejavnosti navzven in so posvetiti notranji učvrstitvi. S tem bo Slovenska prosvetna zveza kot naša najbolj množična, članica, ki ima 30 povečini aktivnih društev, segla prek svoje kapilarne mreže in dejavnosti v domala vsako slovensko hišo. S skupnimi močmi bomo omogočili večjo prisotnost politike krovne organizacije med našimi ljudmi.
Na terenu je še mnogo dela. Nahajamo celo področja, ki čakajo pridnih rok. Samo boj za vsakega človeka je lahko učinkovit. Predaleč bi prišli in marsikatero bridko bi si morali povedati, če bi analizirali položaj. Slovenskih napisov je vse povsod odločno premalo. To ne velja samo za javne, ampak tudi zaesebne. In ne samo za tržaško in goriško okolico, tudi za miljsko občino, ki premore eno samo umirajočo osnovno šolo ter en sam dvojezičen napis, ki je na partizanskem spomeniku v Miljah. Takšni primeri nam narekujejo, da smo bolj živi in odločnejši pri uveljavljanju naših deklariranih pravic. Narekujejo nam izpričevanje naše pripadnosti prek obiskovanja Slovenskega gledališča, ki se je letos povzpelo na 1.200 abonmajev v Trstu in 350 abonmajev v Gorici, kar ogromno presega vse dosedanje dosežke. Naša gledališka hiša pa s tem še zdaleka ni pokrila vseh slojev zlasti na delavskaga.
Dalje je tu še Primorskı dnevnik naš edini dnevnik, ki živo spremlja in podpira vse naše pobude in akcije ter je hkrati odprt za vse, kar je v svetu in pri nas zavzetega za družbeni napredek. Lahko bi govorili še o drugih naših članicah in dejavnosti, ki so vsaka na svoj način za nas življenjskega pomena, toda to že presega okvir tega poročila.
Govoriti pa moramo še o strokovnosti našega dela, o znanstveni utemeljitvi naše obstojnosti in zagotovitvi varne poti nadaljnjega življenje. Na tem sektorju morda najbolj zaostajamo. Slej kot prej pa je učinkovitost odvisna tudi od pomoči znanstvenih, umetniških in kulturnih zavodov matičnega naroda. Brez tesnega sodelovanja naših strokovnjakov s temi zavodi ne bomo mogli hitro in pravilno reagirati na razne pojave in ne bomo znali prevideti smeri razvoja. V svetu danes z računalniki iščejo odgovore na vprašanja, pri nas pa doslej ni bila izdelana niti ena sociološka študija, v kateri bi ugotovili sestav našega prebivalstva, poglavitne smeri gibanja gospodarstva, kakšne so želje mladine itd. živimo ob odprti meji, ki prinaša docela nove in malo ali sploh neobdelene probleme. Malo je poskusov, in še ti so skromni, ki bi uveljavili prisotnost slovenskega zamejca v načr tovanem znanstvenem, urbanem, umetniško-kulturnem in drugem snovanju tukajšnjega in širšega evropskega prostora. Nemirni človeški um ne išče samo novih zemljepisnih širin, ampak se tudi časovno že sooča s tistim, kar nam bo prineslo leto 2.000. Mi pa najraje še vedno živimo, in si ne moremo dosti pomagati, da ne bi živeli iz rok v usta.
Sprašujemo se, če ne bi mogli v okviru kakšne eminentne ustanove (morda Kraške hiše) naše skupnosti zastaviti naš prispevek kot kamenček v mozaik širokih združevelnih pobud?
Ko se ob koncu upravne dobe vsem zahvaljujemo za sodelovenje in dajamo v presojo naše dosedanje delo, delo predsedstva, izvršnega odbora in komisij, ki žal, niso opravičile tistega, kar smo od njih pričakovali, upoštevajmo predvsem to, da temelji naše delo na čistem amaterizmu, ki je za kakšnega obsedenca s sedanjo potrošniško mrzlico morda celo rahlo romantično navdahnjeno. Pa ni tako. Skozenj se vleče rdeča nit, ki ima svoj začetek v boju za slovensko besedo pod fašizmom, v narodnoosvobodilnen boju in se nadaljuje v povojne preizkušnje, ki vse napravljajo našo skupnost vredno odrešilnih dejanj in boljših časov.
Zaradi počasnosti v reševanju naših stvari ima naša nestrpnost in neučakanost to dobro lastnost, da krepi našo voljo ter nam daje novih moči.
Zbrali smo se tukaj, da kot "mornar", ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran", tudi sami precenimo položaj ter pogumno krenemo naeprej v pravo smer. Odpirajo se nam lepša obzorja v evropskem dogovarjanju, v notranjem politično-družbenem snovanju, pa marsikaj boljšega in prav gotovo tudi lepšega za delovnega človeka in za vse nas.