Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

XIV. občni zbor SKGZ

Trst - Kulturni dom, 20. novembra 1983

Predsedniško poročilo

Boris Race

Občni zbori naše Zveze, ki se vršijo vsaki dve leti, nam dajejo dobro priložnost, da pregledamo, kaj se je v tem obdobju pomembnejšega dogajalo V zvezi z našo manjšino, ali se je v tem času razvijal proces njenega uveljavljanja v družbi in kakšna je bila v tem naša vloga, kakšni so obeti za bodočnost in kaj moramo sami storiti, da se bosta naša skupnost in njene posebnosti trajno ohranili in se še naprej razvijali. Treba je torej dati oceno o tem, na kateri točki smo glede uzakonitve naših pravic, kakšno pozornost so posvetili in kakšne ukrepe so v odnosu do naše skupnosti sprejeli razni družbeni organi. Ali je širša družba bolj odprta do nas in do naših zahtev, kolikšno je njeno zavestno zanimanje za nas, ali je bil storjen korak naprej k podružbljanju naših problemov in končno še vprašanje, koliko smo sami resnično prispevali, da bi take ukrepe pospešili in poznava nje naših problemov poglobili.
Na zadnjem občnem zboru smo se pritožili, da je bilo s posebno komisijo pri predsedstvu vlade veliko časa zamujenega in smo zahtevali, naj parlament nemudoma začne z razpravo o predloženih zakonskih osnutkih za zaščito slovenske narodnostne skupnosti. Danes moramo še ostreje protestirati ne le zato, ker se razprava v parlamentu po zadnjih volitvah še ni začela, marveč tudi zato, ker nekatere stranke še niso vložile tistih svojih osnutkov v obe veji parlamenta, ki so bili predloženi v pretekli legislativni dobi. Ni dvoma, da je to dodatni vzrok, da do razprave v parlamentu še ni prišlo.
V prejšnji legislativni dobi se je v prvi senatni komi siji začela razprava o našem zaščitnem zakonu, ki je doživlja la mnogo prekinitev. Prišlo je sicer do sklepa, da del komi sije obišče naše kraje, zato da na mestu samem preveri situacijo, a je tudi v tem primeru prišlo do zavlačevanja in končno do razpusta parlamenta.
Iz vseh vrst zavlačevanja sledi, da je preteklo dveletno obdobje ponovno potrdilo, da obstaja v določenih italijanskih političnih krogih mlačnost, pri drugih pa pomanjkanje politične volje, da bi prišlo do uzakonitve naših pravic. Drugače si tudi ni mogoče razlagati dejstva, zakaj se sedanja vlada ni obvezala, da bo ta problem rešila. Za nas Slovence postaja ta negibnost nevzdržna, saj je celo ustavno sodišče, ki je februarja lani razsodilo, da govoriti v slovenskem jeziku pred sodiščem vsaj na tržaškem ozemlju ni kaznivo, je bilo kritično do zakonodajnih te les in posebno do vlade same. Pomanjkanje določil, pravi ustavno sodišče, "je treba oceniti kot zelo resno".
Tudi goriški pretor je ta mesec razsodil, da ni v skladu z ustavnimi določili o enakosti državljanov in zaščite narodnih manjšin fašistični zakon, ki določa, da je za izobešanje zastav drugih držav potrebno posebno dovoljenje. Pretor priznava zastavo matične države kot zastavo manjšine in trdi, da predstavlja predhodno dovoljenje za izobešanje teh zastav "bistveno omejevanje, čeprav relativno, svobode izražanja lastne identitete nekaterih skupnosti".
Kot vidimo, je pravica izobešanje zastave kot narodnega simbola dobro utemeljena in pričakujemo, da bodo stranke, ki so vložile svoje zakonske osnutke, predložile dodatne amandmaje v tem smislu.
Vidimo tudi, da pomanjkanje manjšinske zakonodaje spravlja v zadrego sodstvo, a tudi sodstvo ne ostaja dolžno in je sedaj zadrega pri politikih.
Imamo sicer z raznih strani zagotovila, da ni nobenega nasprotovanja uzakonitvi naših narodnostnih pravic, toda po tolikih negativnih izkušnjah, zagotovilom ne moremo več verjeti. Svojo sodbo bomo spremenili takrat, ko bomo videli, da je v parlamentu v neprekinjenem teku razprava o našem zakonu.
Z enako odločnostjo kot terjamo pravice za celotno našo manjšino, podpiramo tudi priznanje pravic vsem tako imenovanim jezikovnim skupnostim v Italiji. In to iz načelnega stališča, zaradi doslednosti in ker imajo skupnosti mnogo enakih problemov kot mi. Istočasno pa zopet poudarjamo, da želimo, naj bi razprava o zakonu za našo manjšino imela prednost.
To stališče ponavljamo danes, ne morda iz omalovaževanja in nujnosti, da bi bile jezikovnim skupnostim čimprej zajamčene pravice, marveč iz bojazni, da istočasnost ne bi zopet bil vzrok za zavlačevanje, da ne bi prišlo do nesporazumov in zmešnjav, saj je sorazmerno malo ljudi, ki razlikuje narodno manjšino od jezikovne skupnosti in končno je minilo že 13 let, odkar je bil vložen prvi osnutek za našo manjšino.
V primeru, da v najkrajšem času ne bi prišlo do neprekinjene razprave o osnutku zakona, se bomo morali Slovenci dogovoriti, kaj moramo učinkovitega storiti, da se vprašanje premakne z mrtve točke. Ta odgovorna naloga se postavlja pred stranke, slovenske organizacije in pred enotno slovensko delegacijo.
Tudi glede vsebine zakona čaka nas Slovence, poslance in senatorje tistih strank, ki so vložile za nas ugodne rešitve, hud boj, da preprečimo diskriminacijo Slovencev videmske pokrajine in mestnih središč.
Nevzdržno je stališče, da so Slovenci Benečije, Rezije in Kanalske doline manj Slovenci kot so Tržaški in Goriški Slovenci. Sklicevanje na "zgodovinski spomin" pomeni prikrivati dejstvo, da so nad Slovenci Benečije in Rezije od leta l866 izvajali pritisk, da ne bi ostali Slovenci. Ta pritisk so občutili v političnih stališčih, v šolstvu, v rabi slovenskega jezika, v cerkvi, v preganjanju slovenske pisane besede, v pritiskih in preganjanju tistih, ki so se borili s slovenskimi partizani iz drugih slovenskih pokrajin, ki so imeli izvor v izjemno hudi protislovenski politiki po drugi svetovni vojni.
Glede tega ni treba iti daleč. Ni poteklo niti 10 let od takrat, ko šolske oblasti niso hotele dati šolskih prostorov na razpolago za tečaje slovenskega jezika v Bardu, Teru in Ukvah.
Razlika med Slovenci videmske pokrajine, tržaškimi in goriškimi dejansko obstaja, toda v prvi vrsti v ravnanju. Vzemimo za primer le šolo. Na Tržaškem in Goriškem so slovenske šole, dočim jih v videmski pokrajini ni, zato Slovenci te pokrajine ne poznajo slovenskega knjižnega jezika, razen tistih, ki so po zadnji vojni obiskovali slovensko šolo v Gorici, ali so se jezika naučili v tečajih. Diskriminacijsko ravnanje je povzročilo razlike, kar pa ne more biti vzrok za zanikanje, da so vsi v enaki meri Slovenci.
Nedopustno je, da bi obstoječe razlike še naprej z različnim ravnanjem poglabljali, marveč jih je treba premagati z diferencirano aplikacijo pravic. Dati pravice Slovencem videmske pokrajine ne pomeni vsiljevanje nečesa proti njihovi volji, temveč le možnost vsem Slovencem, brez razlike, da se narodnostnih pravic poslužujejo, če hočejo. To pomeni, da se vsiljevanje z vrha ne izvaja s priznanjem pravic, marveč z njegovim nasprotjem, z njihovim zanikanjem.
Podobni ugovori veljajo glede omejevanje pravic Slovencem večjih mest z italijansko večino. Tudi tu so izvajali na Slovence hud pritisk, najprej gospodarski, potem jezikovni, kulturni in socialni. Nacionalni liberalci so že pod Avstrijo imenovali Slovence tržaške občine za goste, čeprav je bilo v občini po uradnem štetju 1910 leta 30% Slovencev in so bili lastniki 90% teritorija. Temu primerno je bil tudi odnos do Slovencev. V mestu niso dopuščali slovenskih šol in so sistematično preprečevali, da bi slovenski svetovalci govorili slovensko v občinskem svetu. Urbanistično nasilje je predmestna, pretežno slovenska naselja, v nekaj desetletjih pogoltnilo in jih spremenilo v strnjena predmestja, kjer danes biva skoro 60% prebivalstva tržaške občine. Tudi v Gorici ni bil položaj tamkajšnjih Slovencev mnogo boljši.
Gospodarska kriza svetovne razsežnosti je močno prizadela tudi naše kraje. V hudih težavah je železarstvo, ladjedelništvo in pomorstvo. K temu se je pridružila še kriza drobne trgovine zaradi restrikcij na meji. Tako so prizadete vse gospodarske panoge, ki so značilne za Tržaško in Goriško. Če dodamo že 30-letno propadanje gospodarstva v Benečiji, potem se nam odkriva vsa tragičnost položaja območja, kjer bivamo Slovenci v deželi Furlanija Julijska krajina.
V vsej povojni dobi smo trdili, da mora priti v teh krajih do hujše krize kot na drugih območjih zaradi bližine meje, ki je pretrgala stoletne gospodarske tokove in da reševanje gospodarskih problemov ni v "obmejni avtarhiji", v strogem ločevanju gospodarstva z obeh strani meje, marveč v vzpostavitvi medsebojnih vezi v skladu z novo situacijo. Nam je še posebej do tega, da se okrepi gospodarska povezanost med obmejnima pasovoma, ki sta bila z mejo najbolj prizadeta.
Z gospodarskimi deli osimskih sporazumov sta to težnjo, ki jo je osvajal vedno širši krog politikov, javnih delavcev in gospodarstvenikov, uradno sprejeli Italija in Jugoslavija. Demagoškim politikantom v Trstu je uspelo, da so zaustavili izvajanje take smeri razvoja. Rezultate take slepote vidimo danes, še hujši bodo v bodočnosti, saj napovedujejo, da se bo v današnjih razmerah, Trst čez 40 let spremenil v mesto strahov z manj kot 100 tisoč prebivalci ter bo neustavljivo drsel k dnu.
Kljub nasprotovanjem nismo in ne moremo odnehati v na ših naporih bodisi v vsakdanji praksi bodisi, ko je treba zavzeti stališča v tej smeri.
V tem duhu se je SKGZ letos obrnila na predsednika deželne vlade Antonia Comellija in na predsednika izvršnega sveta SR Slovenije Janeza Zemljariča in izrazila željo, naj bi v osimskem duhu obe vladi pospešili gospodarsko sodelovanje obmejnih območij. S tem v zvezi smo predlagali, naj se to sodelovanje vnese v planske in operativne dokumente, naj se olajšajo skupna vlaganja predvsem v produkcijski sektor, naj se dogradijo prometne infrastrukture, naj se posodobi tržaški in goriški avtonomni račun in naj se z neoviranim prehodom meje vrši izmenjava delovne sile.
Tako sodelovanje, mislimo, bi poleg drugih gospodarskih pobud, o katerih se v zadnjem času govori, predstavljalo važen dejavnik krepitve gospodarstva obmejnih pasov, predstavljal bi tudi sredstvo za premagovanje meje v korist obmejnega prebivalstva.
Razumljivo je, da je treba obdržati v Trstu, Tržiču in Gorici neokrnjen potencial podjetij z državno udeležbo, kot so železarne, ladjedelnice in pomorstvo, s tem da se s primernimi vlaganji obrati posodobijo in poiščejo poti ozdravitve podjetij. Delna ali celo popolna zapora obratov bi črne napovedi o bodočnosti obmejnih treh mest pospešila.
Glede gospodarskih dejavnosti, v katere so vključeni Slovenci, zastopamo stališče, da je treba ovrednotiti kmetijstvo tam, kjer je v povojnih letih propadalo, s pristopom, ki ustreza današnjim razmeram, predvsem z zadrugarstvom.
Zemljo bomo še naprej branili z enako odločnostjo, ki je edino jamstvo za uspeh. To potrjujejo rezultati vztrajnih naporov v zvezi z razlastitvami za hitro cesto na Tržaškem. Končno je, izgleda, prodrlo spoznanje, da poleg neposredno prizadetih, vsaka skupnost nekaj izgubi, če se zgradijo objekti velikih dimenzij. Za ožjo skupnost predstavlja tak objekt spremembo okolja in rušenje ravnovesje, za širšo skupnost, v našem primeru za slovensko narodnostno skupnost, pa predstavlja izguba teritorija slabitev njene gospodarske moči, kar slabi kljubovanje asimilacijskim pritiskom.
Naše tovrstne zahteve bodo morale biti v bodoče brez ugovorov sprejete, ker je tudi država z zakonom priznala, da je treba odšteti odškodnino ožji in širši skupnosti v kraji, kjer bodo zgrajene jedrske ali termocentrale. Naša zahteva, da predstavniki naše skupnosti enakopravno in na vseh stopnjah soodločajo o namembnosti teritorija, ostaja vedno v veljavi. Pri gospodarjenju s prostorom je odgovornost občinskih upraviteljev slovenske narodnosti izjemno pomembna, ker napake v urbanistični politiki povzročijo lahko nepopravljivo škodo.
V preteklem obdobju gospodarske rasti si je tudi naša skupnost opomogla. Ni sicer še dosegla ustrezne stopnje, a so bili postavljeni temelji za nadaljnji razvoj z uveljavitvijo denarnih zavodov in zunanje trgovinske dejavnosti, posebno še z udeležbo v produkcijskem sektorju, kar predstavlja kvalitetno spremembo, ker odpira številnejša delovna mesta.
Gospodarska kriza nas ne sme odvrniti od naporov, da bi še naprej gospodarsko rasli. Zato je nujen pristop k bolj sistematičnemu proučevanju gospodarskih trendov, zato da se dobi zanesljivejša slika, katere gospodarske panoge se bodo razvijale. Tako bo mogoče usmerjati vse tiste posameznike, ki bodo pripravljeni sprejeti nekoliko tveganja. V velikih gospodarskih težavah, v katerih smo se znašli, bo treba iskati novih poti, novih oblik zaposlovanja, predvsem pa ugotavljati deficitarnost v nekaterih poklicih. To terja veliko sistematičnega dela in vsaj majhen del tega dela bomo morali opraviti sami v okviru naših organizacij in ustanov.
Prav deficitarnost v določenih poklicih odpira bolj dinamičnim posameznikom, da nekoliko tvegajo in se podajo na samostojno pot.
Gospodarska dejavnost slovenske manjšine in naši napori, da bi ustvarjali čimveč delovnih mest, pomeni izdaten prispevek k gospodarski rasti in reševanju problemov celotne skupnosti. Zato je upravičeno naše pričakovanje, da bodo ustrezni javni organi in ustanove upoštevali našo vlogo in nas podprli v naših naporih.
Odnos javnih uprav do slovenske kulture še zdaleč ni zadovoljiv. Še vedno velja kot "druga", "sosednja" kultura in ne kot organski sestavni del splošne kulture prostora, v katerem živimo. Res je, da dežela jamči posojila Slovenskemu stalnemu gledališču, a to je le posledica dejstva, da država ne izpolnjuje svojih obveznosti, zaradi česar je nemoteno delovanje gledališča stalno v nevarnosti. Prav v tem času mu taka nevarnost zopet grozi. Vsa ostala razvejana dejavnost od glasbenega šolstva do raziskovanja, knjižničarstva in ljubiteljskega kulturnega delovanja, niso predmet ustrezne pozornosti in podpore. Vse to gre na rovaš obsega, kvalitete njihovih dosežkov, ali pa sili predvsem kulturna društva, da s prireditvami, ki so jih prisiljeni organizirati, zato da se vzdržujejo, izgubljajo kulturno vsebino in utrujajo najbolj požrtvovalne člane.
Slovenski kulturi je zaradi vsega navedenega treba z zakonom zagotoviti posebno skrb in podporo, s tem da družba prevzame v svoje okrilje glasbeno šolstvo in raziskovalno delo ter da izdatno podpre ostale kulturne dejavnosti.
Kot predstavnica Slovencev v Italiji že leta nazaj nastopa enotna slovenska delegacija, ki je izraz vseh političnih in organiziranih komponent. Sodimo, da je delegacija opravila zelo koristno delo in da niso bili zaman napori, da se obdrži kot izraz vseh Slovencev, ki je v bistvenih vprašanjih v odnosu do državnih in političnih predstavnikov pokazala enotnost.
V preteklosti ni uspelo, da bi dali delegaciji širši značaj: Upamo, da bodo zadnje pobude uspešnejše iz več razlogov. Predvsem v tem, da se z večjo informacijo odpravijo vsaj nekateri nesporazumi in da pride do enotnih stališč ne le o splošnih, temveč tudi o mnogih konkretnih vprašanjih. To bo dragoceno v obdobju, ko bo tekla razprava v parlamentu o zaščitnem zakonu in bo treba v zvezi z raznimi vprašanji zavzeti stališče.
V razpravi o morebitni razširitvi značaja enotne delegacije moramo biti realisti in upoštevati razlike, ki so med nami ter avtonomijo posameznih komponent. Vsi skupaj se pa moramo zavedati, da ne sodelujemo, zato da bi komu delali s tem uslugo, marveč zato, da koristimo naši skupnosti in da dosežemo zanjo čim več.
Težak gospodarski položaj Jugoslavijo je terjal poleg splošnih tudi take ukrepe, ki so neposredno prizadeli državljane in ne samo nje. Med temi je uvedba pologa najbolj segla v ustaljene navade iz časa odprte meje, posebno za obmejne prebivalce. Polog je utemeljen kot gospodarski ukrep in verjamemo, da je bil dejansko tak, toda dobiva s časom vedno bolj političen značaj.
Občutek, da je meja v eno smer skoro zaprta, hladi vzdušje in krepi tiste politične sile pri nas, ki so bile, posebno po osimskih sporazumih, proti integriranju gospodarstev z obeh strani meje.
Hujše politične posledice čuti naša manjšina, saj so vse njene dejavnosti v kulturi, telesni kulturi in na drugih področjih, vezane na sodelovanju in pomoči iz matične dežele. SR Slovenija je doslej storila vse. kar je bilo mogoče, da se ne bi te vezi pretrgale, toda utrujenost zaradi tolikšnega administrativnega dela in drugih poti postaja pri nas vedno večja, tako da je pričakovati zaradi tega zmanjšanje aktivnosti.
Večje politične probleme bi polog povzročil, če bi trajal dalj časa, česar ni izključevati, če nakazujejo opravičenost sprostitve takrat, ko bi gospodarski položaj države to dovoljeval. In napovedi v tem pogledu niso vzpodbudne.
Že v času odprte meje smo iskali vse mogoče poti, kako bi čimbolj povezali ljudi iz obmejnega pasu. Začutili smo namreč, v kolikšni meri drugačen način življenja, drugačni problemi in interesi oblikujejo različno miselnost in s tem vedno večje oddaljevanje Slovencev iz ene in drugo strani meje. Posebno opazen je ta pojav pri mladini. Zato smo stkali mnogo niti v obliki gostovanj, skupnih prireditev in tekmovanj, s pomočjo strokovnjakov, vaditeljov in trenerjev, in, kot že rečeno, v gospodarskem sodelovanju. Druge še bolj učinkovite pobudo smo imeli v načrtu, toda smo jih v novi situaciji opustili. Če pri tem ostane nekaj let, bo škodo zelo težko popraviti.
Bliža se konec leta, ko zapade rok glede veljavnosti pologa. Ustrezni organi, ki v teh dneh razpravljajo o rezultatih tega ukrepa, naj vzamejo v poštev tudi negativne posledice ukrepa, ki se odraža pri slovenski manjšini v Italiji.
V začetku je že bil omenjen splošni demografski padec v Trstu. V Gorici ni mnogo bolje, v videmski pokrajini pa je zaradi izseljeništva še slabše. Kar je bilo rečeno za gospodarstvo, ki propada na območju, kjer bivamo Slovenci, velja tudi za demografsko situacijo. Posledice demografske ga padca občutimo Slovenci na Tržaškem, na Goriškem pa v enaki, trenutno morda v nekoliko manjši meri, k temu pojavu se pridružuje asimilacijski proces, ki nam posebno v mestnih središčih neprestano razjeda naše narodnostne jedro. Dokaj nazorno sliko nam v tem pogledu daje vpis v prvi razred slovenske osnovne šole. Zaradi ugodnejših gospodarskin razmer, ki so bile naklonjene zaposlitvi slovenske delovne sile, je bilo doseženo v letu 1980/81 najvišje število vpisanih na Tržaškem in Goriškem v prvi razred, in sicer 408. Naslednje leto je to število padlo na 306, v le tu 1982/83 se je dvignilo na 323, a je letos padlo na 282 vpisanih, kar pomeni, da se je v treh letih število zmanjšalo za skoraj 30%.
Število vpisanih v prvi razred bi bilo mnogo višje, če bi Slovenci v vsej povojni dobi uživali narodnostne pravice, toda tolikšen padec v zadnjih letih je treba v glavnem le pripisati demografskemu padcu, navajamo pa jih zato, da se nad takim stanjem zamislimo in da nekaj ukrenemo.
Zgornji podatki nas opozarjajo, da postaja vsak slovenski otrok za nas vedno bolj dragocen, zato smo mu kot skupnost dolžni posvečati vedno večjo pozornost, več energij in potrebo, da v to delo vnesemo sistematičnost.
Okrepiti moramo organizirano skrb za vpis vseh slovenskih otrok v otroške vrtce in v osnovno šolo. Pri tem je treba posvetiti posebno pozornost mešanim zakonom. V Benečiji terja to področje še posebno skrb, ker se tam z več kot stoletno zamudo začenja uresničevati slovenski vzgojne struktura, zaenkrat v predšolski vzgoji in da se bo v bližnji prihodnosti začela prava šolsko dejavnost v materinem jeziku. Za sedaj je to pobuda manjšine same, po uvedbi zaščitnega zakona bi morala tako šolo prevzeti država.
Druga naša skrb je, da v izvenšolskem času zadržujemo mladino, predvsem v mestnih jedrih, čim dalj v slovenskem okolju. V Trstu in v Miljah je v tem pogledu uspešna športna šola, v videmski pokrajini pa dejavnost v poletnih počitnicah. V tem okviru bo nujna potreba prilagoditi vzgojno varstvene zavode pri nas.
Posebno skrb moramo posvetiti slovenski šoli vseh stopenj. Škoda, da je interes družbe, organizacij in strank za šolske probleme v zadnjih letih pojenjal. Očitno niso izvoljeni šolski organi zaradi velikih omejitev, ki jih določa zakon, izpolnili pričakovanj. pri tem moramo upoštevati še dejstvo, da smo Slovenci upravičeno bojkotirali volitve v okrajne in pokrajinske svete zaradi odklonitve dežele, da bi tudi na tej stopnji priznala avtonomijo slovenske šole.
Kljub vsemu temu je, upoštevaje specifičnost slovenske šole, nujno, da še tako majhne priložnosti, ki jih daje jo nižji šolski sveti, le-teh ne zanemarjamo. Celotna naša skupnost mora biti vključena v napore in biti opora učnemu osebju, da slovenska šola ne bo prevod italijanske, marveč da bo tudi po duhu slovenska, kjer bodo učenci in dijaki v večji meri spoznavali jezik, slovensko kulturo in druge narodnostne značilnosti. S tem v zvezi je pomembna zahteva po avtonomiji slovenske šole tudi glede šolskih programov.
Dokler ne bomo imeli priznane avtonomije izvoljenih šolskih organov, bi bilo koristno uresničevati svoječasno zamisel, da bi Slovenci sami ustvarili telo, ki bi vsaj delno nadomeščalo okrajno in pokrajinske svete. V zvezi s tem vprašanjem in drugimi bi bilo koristno oživeti skupni šolski odbor, ki je v preteklosti odigral pomembno vlogo in v zadnjih letih ne deluje več.
Posledica nepopolne šolske mreže in množičnega vpisa v šolo druge stopnje je visoko število maturantov enakega profila, ali takega, ki nima možnosti zaposlitve. Kriza se je še bolj zaostrila z uvedbo depozita. V zadnjih letih so se vpisi zmanjšali in se je za poklic odločilo večje število absolventov obvezne šole. Ta pojav je posledica organiziranih srečanj z dijaki in njihovimi starši glede izbire poklica. Podobna srečanja se redno vršijo tudi z delom maturantov glede izbire fakultet.
Vsa pozornost, ki je bila posvečena mladini pri izbiri poklica ali smeri študija, je hvalevredna, mislimo pa, da je danes s stalnim manjšanjem števila otrok, a s hkratno brezposelnostjo in nesorazmerjem v poklicih, potrebno na podlagi zanesljivih raziskav in projekcij, posvečati skrb za posameznika in sistematično ter v organizirani obliki spremljati mlade.
Z jutrišnjo reformirano srednjo šolo, za katero terjamo vse smeri, bo izbor težji. Zato je pristop k sistematičnemu "spremljanju" še bolj nujen.
Kakšen naj bo odgovor na vprašanje, ali se je kaj premaknilo v miselnosti italijanske večine do nas, do naših pravic do naše zahteve po enakopravnosti?
Obdobje dobrih dveh let je prekratko, da bi mogli z gotovostjo izreči tako ali drugačno sodbo. Morda je proces spreminjanja miselnosti v teku, sicer komajda zaznaven in morda oprijemljiv v dveh pojavih, v osamljenosti, v kateri so se znašli fašisti, ko so opravljali škvadristične pohode po slovenskih vaseh na Tržaškem in v slabitvi Liste za Trst, ki je del svojih volilnih uspehov gradila na protislovenski gonji.
Glasovi, ki jih je lista izgubili, so se vrnili k neofašistom, tako da je vsaj deloma "razbremenjena" desnega pritiska. Kljub temu pa Lista še večno pogojuje politično življenje na Tržaškem. V težnji da bi pridobile izgubljene glasove, ki jih je privabila Lista, so stranke revidirale marsikatero stališče, predvsem v zvezi z osimskimi sporazumi. V odnosu do naše manjšine so, razen častnih izjem, postale bolj hladne, posebno predstavniki sedanje manjšinske koalicije na občini in na pokrajini. Ne strinjamo se s takim zadržanjem, ker je uspeh Liste slonel v prvi vrsti na vzrokih drugačne narave. Lahko bi torej rekli, da je pozitivni proces v teku, toda je strah večji in zato vidnih rezultatov ni.
Zabeležiti je treba hvalevredne napore CGIL, da bi se tudi sindikati spoznavali s problematiko slovenske manjšine, da bi slovenski delavec tudi v sindikatu čutil svojega zaščitnika. Imamo vtis, da se je v zadnjem času ta težnja nekoliko oslabila, in pričakujemo, da bo oživela v okvirih, ki so bili svoječasno predstavljeni.
Oskrunjenje partizanskih in drugih slovenskih spomenikov izzivanje in škvadristični fizični napadi na Slovence v letošnjem poletju so priča, da ima fašizem v Trstu trdožive korenine in da so varnostne sile in sodstvo v zaostanku. Res je, da so mladi fašisti ostali osamljeni in so njihovi volilci sami odklonili kandidata, ki je svojo uveljavitev gradil na nasilju, toda ne razumemo, zakaj ni bil od teh napadalcev nihče prijavljen sodišču, kljub temu, da je do kaznega gradiva dovolj. Tako popuščanje daje le potuho skrunilcem in nasilnežem.
Slovensko prebivalstvo je v tistih dneh, ko se je čutilo ogroženo, odgovorilo enotno, dostojanstveno in odločno kakor takrat, ko je obračunavalo s fašizmom in naoizmom. Tak odgovor naših ljudi, posebno mladine, lahko prištevamo med najbolj svetle pojave zadnjih let.
V Gorici, ki smo jo doslej upravičeno prikazovali kot začetnico sodelovanja čez mejo in je to vrlino vztrajno tudi gojila, je nekaj zaškripalo. Novi nadškof ni sledil v opravljanju svojega poslanstva umrlemu Cocolinu, ki je tako uspešno izravnaval nesporazume s tem da je na viden način poudarjal in na svojem področju uveljavljal enakopravnost slovenske narodnosti. Raje je stopil na pot nestrpnosti s čemer tvega, da sproži plaz, za katerega smo si predstavljali, da je daleč za nami.
V videmski pokrajini ni bilo v tem obdobju vidnejših protislovenskih nastopov. Morda ni bilo povodov za to, morda pa tudi za to, ker je odkritih borbenih nasprotnikov na območjih, kjer bivajo Slovenci, vedno manj.
Z našimi napori, da bi italijanski del prebivalstva informirali o naših problemih, smo dokaj uspešno nadaljevali, ker smo naleteli tudi na razumevanje tistih, ki so informacije o nas razširili. Na strokovni in znanstveni ravni je bilo storjenega toliko, kolikor smo zmogli prav zaradi pomanjkanja razumevanja dežele za slovensko raziskovalno dejavnost.
Zborujemo v dobi 40-letnih jubilejev. Poleti smo praznovali obletnico padca fašizma, ki je najprej vklenil italijansko ljudstvo, nas Slovence in Hrvate v tedanji Julijski krajini pa zapisal narodnostni smrti.
Z vstopom v vojno je povzročil nepopisno gorje narodom, ki jih je fašistišna Italija napadla, nato še priklical trpljenje in žrtve lastnemu narodu. Drugi letošnji praznik je obletnica začetka odpora proti nacizmu v Italiji, ki je sledil njeni kapitulaciji, ki je poleg partizanskih akcij pripravljal tla za demokratično ureditev povojne Italije. Državna ustava, ki je sad antifašističnega boja, še ni uveljavljena v vseh svojih določilih, kar občuti tudi naša manjšina.
Te dni praznujejo v SFR Jugoslaviji 40-letnico zasedanja AVNOJ a, ki je postavil temelje nove države enakopravnih narodov in narodnosti in proglasil priključitev vsega ozemlja, kjer žive pripadniki jugoslovanskih narodov. Po več kot dveletnemu narodnoosvobodilnemu boju proti nacifašizmu, ki se je razširil tudi v naše kraje, je bilo to za sedanje logična potrditev uspešnosti dotedanjih bojev in program za nadaljnje oborožene in politične akcije.
Naj nam vse tri obletnice služijo zato, da se spomnimo, tistih težkih časov, ko ni bil nihče gotov, ali bo preživel dan. Grozote tistih let so pač nič v primerjavi z orožjem, s katerim razpolagajo danes orjaški vojaški stroji. Če začnejo taki stroji danes delovati, ne bo vprašanje za vsakega posameznika, ali bo preživel dan, tako vprašanje si bodo zastavljala cela ljudstva in narodi. Ves trud, ki ga vlagamo vsak dan v delo, zato da zagotovimo življenje sebi in našemu potomstvu, vsa prizadevanja, da bi narodom, skupnostim, manjšinam, zagotovili enakopravnost, vse to bo zaman, če pritisk na usodni gumb oznani smrt stotine milijonov ljudi, ali celo vsega človeštva.
Je prav, da ob takih grozljivih napovedih mirno opazujemo, kaj veliki in mogočni delajo? Karkoli, še tako malega, vsak posameznik ali skupnosti storijo in zavračajo brezglavo in samomorilno oboroževanje obeh strani, so storile nekaj velikega. Akcija za mir je zaobjela ves svet, ker so vse rakete smrtonosne, ne glede od kod prihajajo, ob neuvrščenih državah, ki so na prvo mesto svojega programa zapisala boj za mir, so danes celo vlade znotraj blokov, stranke, velika mirovna gibanja in ugledni posamezniki. Končni cilj vseh je uničenje celotnega vojaškega arzenala.
Toda oboroževanje ni samo sebi namen. Je posledica nečesa, je posledica teženj, da bi močni postali močnejši, zato da bi diktirali svoj mir in nato obvladali svet. To pomeni, da se je sicer potrebno upreti oboroževanju, ker nas danes ogroža, toda je potrebno istočasno ustvarjati dolgoročno strategijo boja proti vojni.
Ob zaključku izražamo trdno upanje, da se bo podobno zborovanje SKGZ čez dve leti vršilo z drugačnimi občutki, da bo v veljavi globalni zaščitni zakon, da bo prevladalo ugodnejše razpoloženje do naše skupnosti, da bomo bolj uspešni v uveljavljanju že priznanih pravic, da bi oživelo gospodarstvo in da bo pot do miru bolj odprta.