Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

XIX. občni zbor SKGZ

Gorica - Avditorij "L.Fogar", 19. decembra 1993

Predsedniško poročilo

Klavdij Palčič

Spoštovani,
prihodnje leto bo SKGZ stara točno 40 let. To je kar dolga doba, ki je dala doživeti naši skupnosti mnogo zelo različnih izkušenj. Nekatere spadajo že v zgodovino in torej v svet, ki ga ni več. So pa tudi neke stalnice, ki v dobrem in v slabem še vedno oblikujejo naše življenje. Predvsem je pa mnogo novosti, ki so dozorele v zadnjih letih in ki so v stalnem premiku, kar nas obvezuje, da temeljito preverimo svoje delo, svojo strategijo, da bomo v novem svetu enostavno rečeno - uspešni!
Slovenci v Italiji smo doživljali spremembe v svetu in predvsem v Sloveniji oziroma bivši Jugoslaviji z veliko pozornostjo, kot pravzaprav vsi, ki so se zavedali, da smo priče epohalnim spremembam, vendar smo se mi čutili pri tem vseskozi tudi neposredno zajete v dogajanje, že sproti, ob samem njegovem nastajanju. Šlo je namreč za spreminjanje tudi nas samih, kajti ob razkrajanju Jugoslavije in oblikovanju slovenske suverenosti smo morali spremeniti svoje gledanje kljub močni navezanosti naših ljudi na NOB ali bolje rečeno prav zaradi izvirnih najglobljih motivacij slovenske NOB in soudeleženosti Primorske pri oblikovanju Jugoslavije in dolgoletne opore, ki smo jo čutili v tej državi, kot državi našega naroda. Neuspešnost sistema in vsesplošna kriza, ki je več let naplavljala na površje vsa notranja protislovja ter vse večje in večje napetosti med jugoslovanskimi republikami, so jasno napovedovale tudi epilog vsega tega, čeprav smo le upali, da ne bo tako tragičen, kot se je potem dejansko pokazalo. Tej zgodbi pravzaprav še ni videti pravega konca: kakorkoli se bodo odnosi na območju drugih bivših jugoslovanskih republik še odvijali, si bo razkroj Jugoslavije po trpljenju in žrtvah zaslužil pomembno mesto med najhujšimi grozodejstvi našega stoletja.
Slovenija se je temu pokolu srečno ognila. To smo si tudi mi Slovenci v Italiji najbolj želeli, kar se je najbolj plebiscitarno in glasno pokazalo ravno ob neslavnem desetdnevnem pohodu jugoslovanske armade na slovenske meje, ko smo si tudi mi na sto različnih načinov prizadevali, da pomagamo slovenski državi. Tisti je bil dejansko za vse, tudi za kogar ni želel dotlej videti stvarnosti takšne, kakršna je pač bila, trenutek resnice, ki se je Slovencem začela čedalje bolj jasno zarisovati že od konflikta takoimenovanih "šolskih jeder" naprej.
Dozorel je čas postavitve slovenske državne suverenosti na osnovi političnega in gospodarskega demokratičnega pluralizma, ki se je na Slovenskem pripravljal na več ravneh že zelo dolgo, tako da so slovenski državljani resnično plebiscitarno, zrelo in dostojanstveno potrdili ta prehod. Enako plebiscitarno smo bili z njimi mi, kar je potrdila tudi mnenjska raziskava, ki jo je SKGZ izvedla preko strokovne agencije SWG.
To je nekakšna strnjena kronologija tudi našega spreminjanja, kot nekakšna spremljava velikih svetovnih dogodkov: razpad Sovjetske zveze, Varšavskega pakta, združitev obeh Nemčij, nastajanje novih suverenih držav - konec ideološke razklanosti sveta. Nikakor pa konec idejne različnosti med ljudmi! Ta je danes odločno potrjena in ovrednotena kot osnovna predpostavka vsakršne demokracije. Prav zato se okrog vprašanja demokracije in uveljavljanja različnosti odigrava danes usoda mnogih narodov in tudi naše skupnosti, ki živi prav med dvema svetovoma, ki doživljata to vprašanje na dva različna načina, in je življenjsko vezana na razreševanje obeh. V Italiji smo priča razkroju starega strankarskega sistema, ki ni bil sposoben omogočiti demokracije izmeničnosti evropskega tipa, kar je privedlo do nepojmljive degeneracije strankarskega življenja in državo na rob političnega in gospodarskega propada. Nenasilna revolucija, s katero se končuje I. republika, naj bi tudi v Italiji vzpostavila možnost izmeničnosti oblasti med naprednim in konservativnim polom, ki naj bi se končno izoblikovala z odslovitvijo skorumpiranih politikov, in njihovih mnogoštevilnih vsiljivih strank in strančic. Slovenski italijanski državljani smo takorekoč "fiziološko" na strani nastajajočega naprednega pola, v katerem lahko najdemo razumevanje za naša vprašanja.
Politična igra v Sloveniji je pa povsem drugače naravnana, kar ustvarja že sedaj nekakšno asinhronijo v našem političnem življenju. Stranke v Sloveniji niso še dovolj jasno idejno profilirane, kajti za to še vedno primanjkuje bistvenih razlik v stvarnih interesih ljudi, kar zanaša mnoge stranke v radikalizacijo njihovega ideološkega nasprotovanja drugim, dostikrat tudi v stopnjevanje nacionalnih vrednot do pravih nacionalističnih tonov, kar naj bi zagotavljalo zadostno mero različnosti za nabiranje konsenza prav na tem tako delikatnem področju. Gre dostikrat tudi za dokaj primitivni način obračunavanja s političnimi nasprotniki, ki jih je potrebno po mnenju takšne politike preoblikovati v sovražnike - najraje seveda kar v sovražnike naroda.
Takšne politične izbire pljuskajo tudi na našo stran meje, vendar bi se tukaj pri nas, kaj težko usklajevale s prej opisanim vključevanjem slovenske manjšine v nastajajoči (v Trstu že preizkušeni) napredni politični pol.
Eventualna zadrega take sorte gotovo ne bo naša. SKGZ je in bo ostala organizacija civilne družbe, ki se z vso naravnostjo vključuje v procese razširjenja demokracije v prostoru, kjer živimo. Tudi ona doživlja spremembe, kot je naravno, vendar sloni tudi na trdnih stalnicah. Med temi so prav gotovo načela svobode in enakopravnosti narodov (kar dedujemo še po NOBu) in širina, s katero naša organizacija povezuje Slovence v naši deželi v imenu interesov naše skupnosti neodvisno od katerekoli stranke in zato tudi najbolj pluralistično znotraj tiste široke idejne usmerjenosti, ki predstavlja poglavitno jedro nastajajočega naprednega demokratičnega zavezništva - po zgledu evropskih progresivnih sil, ki so v Evropskem parlamentu večina.

Reorganizacija SKGZ

Ko smo se pred dobrimi tremi leti na predzadnjem občnem zboru SKGZ, pod vtisom ogromnih premikov v svetu, odločali o nujnosti reorganizacije naše zveze, smo jo želeli, na osnovi široke javne razprave posodobiti tako, da bo sposobna tudi v novih, šele nastajajočih razmerah, predstavljati težnje najširšega dela naše slovenske javnosti.
To delo se s tem občnim zborom zaključuje: sprejeli smo novi statut, po njem izoblikovali tri pokrajinske svete in pokrajinske odbore ter izvolili tri pokrajinske predsednike. S tem smo uresničili željo po močni pokrajinski zasidranosti naše zveze, preko njenega direktnega delovanja ali delovanja njenih članic, zaradi občutene potrebe po čim večji in čim močnejši odzivnosti zveze na pričakovanja naših ljudi že na tej ravni. Danes bomo zaokrožili novo organizacijsko podobo še na deželni ravni z izvolitvijo glavnega odbora, nadzornega odbora in predsednika, kar nam bo omogočilo, da bomo zatem izvolili še predsednika glavnega odbora in imenovali izvršni odbor naše zveze. Ta bo skrbel, da se bodo izvajale smernice našega občnega zbora do prihodnjega sklica čez tri leta, da bo deželna celovitost naše zveze predstavljala tudi v prihodnje tisto potrebno širino in težo naše organizacije, ki je njej sami in naši manjšini potrebna in koristna predvsem v odnosih s sogovorniki naše narodnostne skupnosti, kot subjekta.

Manjšina subjekt

Priznavanje manjšine kot kolektivni osebek, kot celoto, ki jo mora država, njeni predstavniki in javne institucije kot takšno tudi vedno obravnavati, je eno ključnih načelnih vprašanj, ki imajo dalekosežne posledice za skupnost in se torej zanjo odločno zavzemamo v odnosu do italijanske, slovenske kot tudi evropskih oblasti.
Italija nam takšnega priznanja doslej ni hotela še v polni meri in povsem jasno izreči. Stvar bi se morala razrešiti s sprejetjem pravičnega zaščitnega zakona. Nobena skrivnost ni, da so bile rimske oblasti ob tem vprašanju vseskozi podvržene šovinističnemu pritisku iz naših krajev (predvsem iz Trsta), pa tudi restriktivni interpretaciji manjšinskih pravic, ki naj bi se, če že, priznale le kot individualne in ne kot kolektivne pravice.
Tudi redki in težko dosegljivi sestanki slovenskega predstavništva z italijanskimi oblastmi (vse od razpustitve Cassandrove komisije dalje), kaže na to, da bi nas Italija raje obravnavala le kot predmet svojega internega prava, kot pa osebek, s katerim skleniti sporazum, za kar se je izrekla tudi g.a Lalumiere - generalni sekretar Sveta Evrope - ob našem obisku v Strasbourgu. Da mora biti manjšina obravnavana kot subjekt, priča tudi drugi pravkar opravljeni obisk naše delegacije v Strasbourgu na povabilo Intergrupe za manjšinske jezike.
Slovenska država je svoj odnos do naše subjektivitete jasno in pozitivno določila že v ustavi nato pa še ob raznih priložnostih, ob naših srečanjih s predsednikom države, predsednikom vlade. Tudi zunanje ministrstvo oz. sekretariat za Slovence po svetu zagovarja stališče, da je treba manjšini priznavati vlogo osebka. Slovenski parlament je izglasoval amandma izrecno o tem vprašanju ob sprejemanju proračunskega memoranduma. Ustanovil je tudi parlamentarno delovno skupino, ki naj skrbi v okviru zunanjepolitičnega odbora za manjšinska vprašanja, in s tem zajamči manjšinam možnosti povezave s slovenskim parlamentom. Prepričani smo torej, da bo to delikatno načelo tudi v vseh praktičnih aspektih njegovega izvajanja obravnavano z vso potrebno tankočutnostjo s strani vseh predstavnikov institucij slovenske države. Vemo, da je od strankarskih predstavnikov to dosti težje pričakovati, čeprav bi bilo dobro, da bi se tudi oni potrudili.

Zakonska zaščita

Slovenska manjšina je v letošnjem letu naredila pomemben korak, ko je izoblikovala skupen osnutek zaščitnega zakona in s tem potrdila, da hoče tudi o tem pomembnem vprašanju povedati svoje kot celota, kot osebek, čeprav je bilo sporazumevanje med našimi različnimi komponentami dolgotrajno in se je tik pred zaključkom skupnega dela celo zataknilo. Skupno izdelani tekst je bil namreč predložen parlamentu na pobudo samo treh komponent (SSk, SSO in SKP). Da se stvar dostojno "popravi", je potrebno, da se skupni tekst, z dokončnimi že dogovorjenimi formalnopravnimi malenkostnimi popravki, ki so še manjkali, skupno predloži parlamentu s podpisom (edinega) slovenskega parlamentarca sen. Bratine in čim širšega kroga senatorjev, kar ga bo moč za to pridobiti.
Povsem jasno pa je, da bo imela ta poteza naše manjšine zaenkrat le demonstrativni značaj, ki bo pa lahko v prihodnje predstavljala solidno osnovo pri nadaljnjem reševanju vprašanja naše zaščite. Parlament bo namreč po vseh predvidevanjih v kratkem predčasno razpuščen in vsi nerazšrešeni zakonski osnutki bodo s tem šli "ad acta". Ista usoda bo po vsej verjetnosti doletela tudi napovedani vladni osnutek "Maccanico bis", če ga bo vlada res utegnila izoblikovati.
Z novo zakonodajno dobo bo naša zahteva po pravični zakonski zaščiti morala ponovno štartati - upajmo iz točke, ki bo čim bližja cilju. Prepričani smo, da jo je skupno delo za skupni osnutek dejansko nekoliko potisnilo naprej, prav tako tudi novo vzdušje, ki se je ustvarilo po tržaških volitvah. Bistven bo vpliv, ki ga bo nova tržaška uprava imela pri tem vprašanju v prihodnje, kot tudi stališča deželnih upraviteljev. Sedanji predsednik deželne vlade Fontanini je doslej pokazal drugačno, pozitivnejše zanimanje za našo skupnost in Slovenijo. Ključnega pomena pa bo politična usmeritev, ki si jo bo Italija izbrala na prihodnjih - po letu 48. gotovo najpomembnejših državnih volitvah, na katere bomo šli, kot zgleda, spomladi. Te volitve bodo morale Italijo potegniti iz sedanjega splošnega kaosa. Obstajajo tudi možnosti, da bo usmeritev, ki si jo bo tokrat izbrala, demokratična in napredna po zgledu pravkar opravljenih upravnih volitev.
Ob vsem tem potekajo tudi poosimska pogajanja med obema državama. Gre za priložnost, da se njuni medsebojni prijateljski odnosi okrepijo, gre pa tudi za uveljavljanje nekaterih trajnih narodnih interesov obeh držav. Med te gotovo spadajo vprašanja obstoja in razvoja obeh narodnih manjšin. V naših upanjih je, da se ta vprašanja obravnavajo na osnovi dobrih odnosov - ti dobri odnosi pa bodo v veliki meri odvisni ravno od načinov, kako bo vsaka država usmerjala svojo manjšinsko politiko. Vsako krčenje že pridobljenih pravic manjšine ali omejevanje možnosti uveljavljanja boljših standardov zaščite po logiki negativne recipročnosti, ne more pripeljati drugam kot do splošnega poslabšanja meddržavnih odnosov. V našem interesu je torej, da bo znala Slovenija ohraniti ugled, ki si ga je znala pridobiti na področju zaščite (narodnih) manjšin, da ne bo zatajila širine, ki je nakazana v njeni ustavi, in se pustila zavesti od slabih svetovalcev, ki mislijo, da se ljubezen do lastnega naroda izkazuje z zmanjševanjem pomena sodržavljanov druge narodnosti ali celo z izvajanjem pritiska nanje magari v zmotnem prepričanju, da se po tej poti lahko prisili sosednjo državo k večji naklonjenosti do slovenske manjšine znotraj njenih meja. Takšna pot bi nas peljala samo v pogubo.

Prehodno obdobje (začasno finansiranje)

Naše vztrajno zahtevanje pravičnega zaščitnega zakona ni le stvar naše načelnosti, ampak tudi vprašanje preživetja, kajti s tem zakonom bi moralo biti naši skupnosti zagotovljeno trajno financiranje naših kulturnih institucij in pomoč za vse tiste dejavnosti, ki so za obstoj in rast naše skupnosti potrebne. Ker se s tem letom izteče veljavnost 14. člena zakona za obmejna območja, ki je vsaj delno in le začasno (zadnja tri leta) reševal problem financiranja naših (samo!) kulturnih dejavnosti, se negotovost v naši skupnosti in s tem pritisk nanjo čuti z vso dramatičnostjo.
Z našo postavko v državnem proračunu žonglirajo kot da smo v cirkusu: zdaj smo imeli osem milijard, kar so hoteli najprej spraviti na tri, nato so le prišli na šest, če gre senatorski amandma po sreči tudi v poslanski zbornici, bomo morda končno le ponovno zlezli na starih osem. Kdaj in kako bomo do tega denarja potem tudi dejansko prišli, je tudi vse prej kot jasno. Če bi tudi vse steklo kot po olju, (kar je po dosedanjih izkušnjah in glede na splošno nejasnost italijanskega položaja težko pričakovati), bi vsekakor ostalo grenko dejstvo, da se moramo vedno znova spraševati "kaj nas spet čaka prihodnjič?"
Radi bi dobili končno odgovor, da bodo naše takozvane "skupne - vseslovenske" ustanove: Glasbena matica, šolski center v Špetru, Slori, NŠK, ki delujejo na profesionalni osnovi, obravnavane kot take, z vsemi zagotovili, ki jih v razvitih družbah takšne temeljne institucije uživajo. SKGZ in SSO, ki sta kot krovni organizaciji poklicani, da v deželni mešani komisiji "asistirata" razporejanju sredstev, ki ga po omenjenem zakonu opravlja deželna uprava, morata doseči (če bo ostalo pri istem sistemu), prerazporeditev teh sredstev, ki bo bolje odgovarjala potrebam na kulturnem in drugih področjih - predvsem športnem... Za ustanove, ki bi jih morala država polnopravno priznati, pa bi se morala najti primernejša oblika vključitve v državni sistem še pred odobritvijo zaščitnega zakona (če bi se morala ta odobritev še zavleči).

Krovni organizaciji

Obe krovni organizaciji naše takozvane "civilne družbe" sta na osnovi medsebojnega dogovora skupno podprli in s tem omogočili dosedanjo stopnjo javnega priznanja omenjenih osrednjih institucij. Preko njunega direktnega ali posrednega zastopanja domala skoraj vse kulturno-narodnostne dejavnosti naše manjšine se tudi kaže povezanost in s tem celovitost naše skupnosti v vsej Furlaniji-Julijski krajini. Pokaže se, da je tudi po tej plati manjšina subjekt, kar omogoča tudi matični domovini, da se v svoji pozornosti in konkretni pomoči naši skupnosti lahko bolje izogne kakšni potencialni strankarski pristranskosti.
Že zaradi vsega tega je prav - je za našo narodnostno skupnost koristno - da sta SKGZ in SSO med seboj strpni, da se ne pustita zavajati v nekoristne polemike s starimi argumenti in pogretimi ideološkimi nasprotstvi.
V prihodnosti slovenske manjšine v Italiji je možno videti vse večjo medsebojno povezanost, v katero nas silijo že danes nova volilna pravila in nas bodo jutri še bolj novi politični okviri. To seveda ne bo moglo "poenostaviti" naše sedanje prevelike razdrobljenosti do takšne mere - do druge skrajnosti - da bi bili vsi povsem "enotni" (da bi zapadli svojevrstnemu "enoumju"). Te nevarnosti pri nas resnično ne vidim. Zato je tudi prav, da se ohranita in razvijata obe krovni organizaciji, da si bosta med seboj konkurenčni, vendar tudi komplementarni, ker bosta obe skupaj vključevali, s svojimi včlanjenimi organizacijami, kar se da široko raznolikost, ki je med nami, kot rezultat naše pripadnosti pluralistični stvarnosti, v kateri sta se obe organizaciji izoblikovali. Njun nastanek (čeprav je SSO prišla mnogo kasneje) spada vsekakor v čas, ko je bila ideološka razklanost sveta tudi med nami polna nestrpnosti in bojevitosti.

Skupno predstavništvo

Politične razmere tu pri nas, ki so se tako drastično spremenile, nas silijo, da na novo razmislimo o našem skupnem predstavništvu, ki naj bi bilo čimbolj agilno predvsem pa legitimno in avtoritativno zastopstvo naše manjšine.
Po našem mnenju mora manjšina ohraniti sposobnost in voljo, da si kot subjekt določi mehanizme za oblikovanje svojega predstavništva po meri svojih interesov in ne z enostavnim prenosom (prevzemom) volilnih rezultatov splošnih občinskih, pokrajinskih, deželnih ali državnih volitev. To je seveda lahko način za dopolnitev predstavništva, ki ga pa moramo izoblikovati direktno, v okviru naše manjšine, naših organizacij, v katerih se prepoznavajo naši ljudje z upoštevanjem našega pluralizma, ki priča o demokratičnem sestavu našega manjšinskega življenja.
Važno je, da se vsi dobro zavedamo, kakšne so naloge, ki jih lahko takšno predstavništvo opravlja, in da si od njega ne pričakujemo tega, kar nam ne more dati. Dati nam ne more predvsem neke poenostavljene, enozvočne kompaktne enotnosti, ki je med nami ni, kar seveda ne predstavlja pomanjkanje nečesa, ampak pomeni, da smo živa, razmišljajoča, pluralistična družba. Predstavništvo nas lahko le učinkovito predstavlja takšne, kot v resnici smo, in predstavlja permanentni instrument za sprejemanje skupnih odločitev.
SKGZ mora tudi pri tem vprašanju vplivati povezovalno, da bo predstavništvo odraz naše želje, da bi čimbolje izkoristili vse nove možnosti, ki nam jih nudijo pozitivna prizadevanja matične domovine kot tudi nova politična razmerja in novo vzdušje, ki se oblikujejo tu pri nas.

Perspektive

Gre za vizijo naše prihodnosti, ki jo bo mogoče uveljavljati, če bomo znali mi sami in če nam ne bo onemogočeno od drugih
1) živeti kot konstitutivni in polnopravni del prebivalstva naše dežele in
2) biti čim tesneje in na vseh področjih povezani z matično domovino.
Kar zadeva prvi aspekt, je naše prepričanje o nujnosti našega organskega vključevanja v razvojne načrte naše dežele lahko samo še podkrepljeno, odkar je odpiranje Italije na vzhodni meji postalo zgodovinski imperativ - ne samo zanjo, ampak tudi za Evropsko unijo.
Vse, kar se je zvrstilo epohalnega od 89. dalje, bi ostalo brez pravega odgovora in smisla, če bi se evropski Zapad in Vzhod (predvsem njun srednjeevropski del) po daljšem iskanju naposled ne našla tudi zares.
Vsaka drugačna izbira bi pomenila ponovno regresijo, za kar ne manjka, žal, grozečih elementov predvsem tam, kjer se razraščata nacionalistična agresivnost in demagoška samozadostnost. Prav ti znaki, ki jih je Evropa že skusila, bi morali spodbuditi k hitrejšemu in učinkovitejšemu razvijanju sodelovanja in integracije. Naš prostor je, kot tipični povezovalni prostor, živ samo, če mu je dana možnost, da odigra svojo vlogo. In mi, kot prototip dvoživke v njem, isto.
V njem smo pa vendar tudi v najtežjih časih želeli biti živi. Globoko smo vdihavali obe kulturi in se trudili premagovati meje in ovire. Bili smo tudi že kar uspešni, zato smo bili za one, ki niso želeli, da bi bil ta prostor odprt, motilni in celo nevarni. Če se bo ta prostor res odprl, in bo to njegova priznana "normalnost", bomo končno priznani s svojimi specifičnostmi kot normalni člani normalnega okolja tudi mi, kar bi nam moralo biti zagotovljeno tudi z institutom zajamčenega zastopstva. Tako smo odločno podprli izvolitev Illyja, ker je bil z njim podan prvi znak za možnost takšnega zgodovinskega zasuka.
Drugi pomembni vidik našega življenja je pa odvisen od možnosti počutiti se doma tudi v matični domovini. Ne toliko zaradi našega sentimentalizma, kot zaradi konkretne potrebe, da se v času evropskih integracij tudi Slovenci kot narod trdno povežemo tudi preko meja, ki naj bi jih razvojni procesi v prihodnjih letih tudi dokončno zbrisali. Gre za čimboljšo - čimbolj racionalno vlaganje naših skupnih primerjalnih prednosti v gospodarstvu, komunikacijah..., za našo kulturno vraščenost kot tudi za skupni nacionalni okvir za vse ostale dejavnosti: športne, mladinske, stanovske, strokovne, socialne itd. Gre npr. za našo možnost pridobivanja slovenskega državljanstva kot tudi za oblikovanje neke skupne "forme mentis", po kateri bo za naš narod prvenstveni - trajni interes spodbujati solidarnost med nami, razvijati in utrjevati vse naše potenciale in ne podrejati tega interesa strankarskim ihtam in uničevalnemu sektaštvu kot si ga nekateri na Slovenskem danes privoščijo z diskreditiranjem nasprotnikov z razširjanjem nepreverjenih vesti in lažnih konstruktov. To ne sme postati posplošena usoda slovenske družbe.
Ravno nasprotno mislimo, da si bo znala ta družba zagotoviti pravnost države, jasno in močno demokracijo ter solidno gospodarstvo, da bo na tej osnovi lahko uspešna in odprta, predvsem do nas zamejcev, pa tudi do sveta. Naš življenjski prostor, naše šanse vidimo predvsem v njej, bodisi posredno, tako da bodo ti naši kraji dober prevodnik slovenske ustvarjalnosti v svet in da bomo imeli mi pri tem pomembno vlogo, bodisi direktno, tako da se bodo naša prizadevanja na vseh raznovrstnih področjih lahko najprej in na najbolj naraven način preverjala v domačem slovenskem okolju, da bodo imela v njem svojo najbolj občutljivo resonančnost.
Novosti v naši organiziranosti in v svetu okrog nas morajo predstavljati priložnost za večjo uspešnost našega skupnega dela. Uspehi, ki jih bomo dosegli, bodo prav gotovo imeli največjo vrednost, če bodo vezani na delo naših članic oziroma slovenskih ljudi v Italiji, na tolikih področjih: v kulturi - profesionalni in ljubiteljski, v umetnosti, šolstvu, raziskovalnem-znanstvenem delu, v novinarstvu, v športu, v sociali, v gospodarskih panogah in drugih dejavnostih. Gre za konkretno vsakodnevno delo, ki osmišlja tudi vsako naše politično udejstvovanje, vsako teoretično razglabljanje. Gre, dragi delegati, za izhodišče in istočasno končni cilj obstoja naše organizacije, za utrjevanje našega obstoja.