Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

XVI. občni zbor SKGZ

Gorica, 20. decembra 1987

Predsedniško poročilo

Boris Race

Niti dva tedna nas ne ločita od zgodovinskega dogodka, ko sta svetovni supersili podpisali sporazum o obojestranskem delnem uničenju raket kratkega in srednjega dometa. Gre sicer za uničenje zelo omejenega števila smrtonosnih raket, kar pa ne zmanjšuje pomembnosti tega dejanja, ker gre za dve pomembni stvari: prva je v tem, da je po tolikih pogajanjih in prekinitvah ter različnim stališčih v obeh taborih, sploh uspelo priti do takega zaključka, kar predstavlja dobre obete, da bodo tem sporazumom sledili drugi, po učinku izdatnejši; druga pomembnost je v tem, da sta se obe sili sporazumeli za uničenje odstranjenega orožja pod nadzorstvom drugega partnerja. Znano je, da so se prejšnja pogajanja razbila tudi zato, ker se o obliki kontrole obe velesili nista mogli zediniti.
Z naše strani izrekamo veliko zadovoljstvo, da je do tega sporazuma prišlo, saj je v skladu z našim doslednim stališčem o tem, da je treba popolnoma odstraniti najprej jedrsko orožje, potem tudi ostalo, tako da bo svet zaživel v sproščenosti, osvobojen strahu pred uničenjem, ki bi ga povzročil sam človek. Smo ljudje, ki živimo ob meji, zato smo glede razorožitve posebno občutljivi in si želimo sožitje in mir.
Na zadnjem občnem zboru naše Zveze je bilo na tem mestu obravnavana misel o vlogi manjšin v atomski dobi, ki v skladu s Helsinško deklaracijo ne morejo biti več, kot marsikdaj v preteklosti, pretveza za nasilno spreminjanje meja, zaradi tega manjšine ne predstavljajo več nevarnosti za državo, v kateri žive. Posledica tega bi morala biti drugačen, pozitivni odnos večinskega naroda do njih.
Ali se z novo situacijo, z začetkom eliminiranja raket še držijo zgornji zaključki? Prepričani smo, da še držijo, ker je človeštvo, predvsem evropsko, okusilo v več kot 40-letnem obdobju miru, vse njegove dobrine in bi kakršenkoli poskus avanture bil oviran.
Razviti svet živi v relativnem blagostanju, ker so se življenjske razmere v zadnjih 20 letih bistveno spremenile. Gospodarski kolosi se bogatijo in bistveno vplivajo na velike odločitve, hkrati se zaradi tehnološkega razvoja veča armada brezposelnih, veča se tudi razkorak med razvitimi in nerazvitimi, med dolžniki in upniki. Potrebne bodo korenite spremembe v miselnosti bogatih držav, da bodo skupaj pridobljene dobrine pravičneje razdeljene in da bo, če drugače ne, pod grozečim pritiskom revnih, načeta sebičnost bogatih. Tudi bogati svet je ranljiv in ni imun za pretrese, kot se je pred mesecem dogodilo na svetovnih borzah, ranljiv je tudi zaradi krize institucij, ki se vedno bolj oddaljujejo od občana.
Mi smo del tega sveta, z vsemi dobrimi in slabimi stranmi, ki pa ima svojstveno protislovje: Dežela Furlanija-Julijska krajina je po zadnji statistiki najbogatejša v državi, hkrati pa je prav industrija na narodnostno mešanem območju te dežele v največji krizi in z najvišjimodstotkom ostarelih prebivalcev.
Država našega matičnega naroda, Jugoslavija, preživlja hudo in vsestransko krizo. V krizi je gospodarstvo, zaostrili so se mednacionalni odnosi, včasih visoko priznane in občutene vrednote bledijo. Različni interesi med razvitimi in nerazvitimi republikami in nasprotujoča si stališča o nekaterih spremembah ustave so dodatni vir konfliktov. Iskreno želimo, da bi jugoslovanski narodi in narodnosti našle pot, kako premagati krizo, kako potrditi veljavnost avnojske federativne ureditve Jugoslavije z avtonomijo narodov in kako najti najustreznejšo pot za ozdravitev gospodarstva.
Nas seveda najbolj zanima, kakšen je položaj naše manjšine v tem svetu in kakšen je trend v odnosih med obema narodnostnima skupnostima.
Bistvenih sprememb ni bilo, toda je le treba zabeležiti nekatere važne pojave in dogodke, ki zadevajo odnose večinskega naroda do nas. Zdi se, da je deželni dnevni tisk v zadnjem času omejil objavljanje prispevkov, ki so bili naperjeni proti nam. Znano je, da je posebno tržaški dnevnik v vseh letih, posebno v poosimskem obdobju, vodil hudo kampanjo in bistveno pripomogel k zbiranju nacionalističnih sil in ustvarjanju sovražnega razpoloženja do nas. Morda so bili v tem letu še bolj strupeni občasni članki v vsedržavnih dnevnikih in drugih publikacijah. Najhujši napad na nas je bil objavljen v brošuri ob letošnjem tržaškem zborovanju istrskih ezulov, ki v pravem rasističnem duhu govori o Slovencih in Hrvatih, da so "nasilneži, ki so tisoč let obdelovali zemljo in pasli ovce in koze, ne da bi stik z našo civilizacijo okrepil njihovo duhovno življenje, med nami in njimi je razdalja, ki je niti krščanstvo ni moglo zmanjšati". Za Italijane Istre, Reke in Dalmacije pravijo, da so po drugi svetovni vojni odšli zato, "da ne bi postali sužnji tistih, ki so stoletja bili sužnji po imenu, definiciji in funkciji."
Če bi gornje trditve jemali za merilo današnjih mednacionalnih odnosov, potem bi bilo stanje katastrofalno in bi nas popeljalo za 50 in več let nazaj. Zaskrblja pa dejstvo, da je danes sploh mogoče objaviti prispevke s tako vsebino. Še bolj smo zaskrbljeni nad tem, da so v italijanskih krogih poleg okorelih fašistov še ljudje, ki mislijo tako in da je bilo to zapisano v brošuri, ki so jo prireditelji razdeljevali na priložnostni razstavi v okviru manifestacij, nad katere je imela dežela Furlanija-Julijska krajina pokroviteljstvo. Še bolj smo začudeni, da se kljub mnogim protestom Slovencev in italijanskih demokratičnih krogov premalo strank in predstavnikov oblasti ni odločno distanciralo od takih trditev. Posebni očitek velja Deželi, tržaški Občini in vsem tistim, ki so bili sopokrovitelji manifestacije. Slovenska kulturno gospodarska zveza je presodila, da gre v tem primeru za tako grob napad na nas Slovence, na naše dostojanstvo in na sožitje nasploh, da se ne more priključiti množični prijavi sodišča v okviru akcije zbiranja podpisov in da mora nastopiti v prvi osebi in prijaviti prireditelje. Dosedanji molk nas resnično vznemirja.
Letošnje predvolilne priprave in kampanja so, predvsem na Tržaškem, potekale v nam izrazito nenaklonjenem vzdušju. Že povezava socialistov z Listo je pogojevala volilno kampanjo. K temu so se pridružile nekatere stranke in nacionalistične organizacije z odkritimi protislovenskimi stališči in gesli. Zato da bi zbudile nezadovoljstvo in protislovensko razpoloženje italijanskega dela prebivalstva, so napihovale obseg pravic, ki jih naj bi Slovenci uživali. Vsakršno zahtevo po elementarnih pravicah slovenskega jezika so proglašale za "bilingvizem", ki naj bi povzročil "slovenizacijo" mest. Nekatere manjše stranke so si štele v čast, da so v preteklosti preprečile razpravo o zaščitnem zakonu. Goriška Lega nazionale je povabila goriške kandidate raznih strank, naj podpišejo izjavo, da ne bodo glasovali za uvedbo "dvojezičnosti v upravo, ki je zgodovinsko in po tradiciji italijanska". Izjavo je podpisalo 14 kandidatov na listah MSI, PLI, PRI in PSDI. Celo Krščanska demokracija, ki je vsaj delno vzdržala pritisk, je dan pred volitvami dala natisniti v tržaški italijanski dnevnik geslo: Sožitje da, dvojezičnosti nikoli. V istem oglasu se je pohvalila, da je bila edina stranka v senatni komisiji, ki je nasprotovala Garibaldijevemu osnutku.
Kakšne rezultate je dala taka volilna kampanja? Lahko rečemo, kolikor je mogoče sklepati, da manjše stranke, ki so v tem duhu lovile glasove, niso šele uspehov, toda neprekinjena protislovenska propaganda, izkrivljanje naših zahtev, očitek, da hočemo privilegije, predvsem pa da Slovenci nimamo pravice "omadeževati mestnih jeder in da smo najbolj zaščitena manjšina v Evropi", vse to je dodatno vplivalo na javno mnenje, ki ima precejšnje pomisleke o potrebi posebnega zaščitnega zakona.
Čeprav ni bil glavni namen kampanje v zvezi s fojbami ščuvanje proti slovenski manjšini, je bila pomožno sredstvo, ki naj bi kalilo mednacionalne odnose.
Namesto priznanj pravic, se je v zadnjih letih dogajalo nasprotno. Tržaška poštna uprava odklanja naslove, napisane v slovenščini, češ da je tuj jezik. Pristojni minister potrjuje tako stališče in dodaja, da so naslovi v neitalijanskem jeziku dopustni le v občinah okrog Trsta brez Milj, in nekatere rajone tržaške občine.
Goriški podprefekt je odklonil spremembo priimka v prvotno slovensko obliko, češ da je poteklo že mnogo časa odkar mu je bil poitalijančen.
Finančni intendant v Trstu je prekinil postopek v zvezi z davčno prijavo, ker je bil konkurz napisan v slovenščini.
Predsednik tržaške pokrajine pravi, da ni mogoče izvajati odloka predsednika republike, ki predvideva posebne doklade za uslužbence, ki opravljajo svoje delo v jeziku, ki ni italijanski.
Tržaška pokrajina je postavila table na vinski poti po Krasu le v italijanskem jeziku.
Najnovejši napad na slovenski jezik je dogodek teh dni. Računski dvor namreč zahteva, da je treba prošnjo in priloge za prispevke dežele raznim kulturnim ustanovam napisati v italijanščini in ne več v slovenščini.
V tako ustvarjenem vzdušju je bila možnost, da bi pridobili še kaj pravic, zelo majhna. Edina svetla točka je bila odobritev 30 milijard za potrebe naše manjšine v treh letih, ki pa jih brez posebnega zakona doslej ni bilo mogoče izkoristiti. Znano je, kakšne težave so nastale v zadnjih mesecih zaradi namena, da se ta vsota črta in ko je končno nekaterim senatorjem, ki jim gre vse priznanje, uspelo da jo je senat ponovno sprejel, jo bo treba deliti z italijansko skupnostjo v Jugoslaviji, kar načelno odobravamo, a sodimo, da bi morali biti to dve ločeni postavki.
Česar pa ni storila politika, parlament in administracija, je vsaj delno opravila sodna oblast. Ustavno sodišče je že pred leti razsodilo, da ni mogoče proti pripadnikom manjšin uveljavljati določbe fašističnega zakona, ki predvideva kaznovanje tistih državljanov, ki pred sodnikom nočejo govoriti v italijanščini, kljub temu, da ta jezik poznajo.
Prav tako je letos ustavno sodišče razsodilo, da narodne manjšine lahko izobešajo tuje zastave, češ da "se demokratična država ne more bati soočenja z ideali h katerim težijo ljudstva drugih držav in narodi, ki so drugačni od tistega, kateremu pripada večina njenih državljanov".
Bolj odkrite lekcije, da je ustavo treba uveljavljati, posebno njen šesti člen, ustavno sodišče ni moglo dati. S podobnimi razsodbami je moralo ustavno sodišče prehiteti zakonodajno oblast, namesto da bi bilo narobe.
Zaradi neskončnega zavlačevanja, ki izhaja izključno iz političnih vzrokov, iz pomanjkanja politične volje, je ostalo odprtih mnogo naših vprašanj, ki bi jih moral rešiti zaščitni zakon, ki ga zaman zahtevamo vso povojno dobo. Slovenci videmske pokrajine so še vedno brez slehernih priznanih narodnostnih pravic. Uradno so pravice slovenskega jezika v pismeni in ustni obliki dopustne v zelo omejenem teritoriju in omejenem obsegu na Tržaškem. Slovensko šolstvo nima najmanjše avtonomije, niti administrativne niti programske niti glede izvoljenih šolskih organov. Slovenci ne moremo vplivati na prostorsko politiko in na temeljno programiranje. Slovenska zemljiška posest se vedno močno krči predvsem, zaradi potrebnih in premnogokrat nepotrebnih razlastitev, za nerazvite predele narodnostno mešanih območij predvsem v videmski pokrajini ni še izdelan razvojni program, zaradi česar tamkajšnji prebivalci še vedno zapuščajo zemljo. Slovenske kulturne ustanove in organizacije delujejo, v omejenem obsegu, ker jih niti država niti dežela ne podpirata v zadostnem obsegu. Slovenskemu stalnemu gledališču, katerega delovanje omogočajo javna sredstva, grozi vsako leto zapora zaradi nezadostnih prispevkov.
Še vedno je v veljavi zapleten postopek za spremembo imen in priimkov v prvotno slovensko obliko, in, kot smo videli, so tudi poskusi, da se spremembe preprečijo.
V zadnjih dveh letih do letošnjih volitev je prva senatna komisija intenzivno razpravljala o zaščitnem zakonu. Predsednik ožjega odbora, Garibaldi je letos spomladi izdelal osnutek, ki se po njenem avtorju imenuje. Naša takratna ocena je bila, da osnutek predstavlja korak naprej, ki bi služil za osnovo, če bi določal teritorij, na katerem bi se pravice izvajale, če bi bil bolj jasen, kaj je mišljeno pod "preureditvijo" šolstva, ki bi moralo uživati večjo avtonomijo in če bi bila "ekonomska zaščita" bolj učinkovita. Mislimo, da bi bili ti popravki nujni, še naj bi ta predlog bil izhodišče za nadaljno razpravo.
Kot bi se dogovorile, so sredinske stranke, pa ne le sredinske, odklonile Garibaldijev predlog, češ da je provokativen in uničujoč, da je to demagoški pristop, da daje privilegije manjšini, da je neprimeren za konstruktivno soočanje med političnimi silami in podobno.
Ne pozabimo, da smo bili spomladi pred volitvami v času torej, ko se z večjo lahkoto kaj zanika ali kaj poudari. Žal, je tudi današnji dan zastrupljen s predvolilno mrzlico, tako da ni mogoče ugotoviti, kakšno je današnje razpoloženje omenjenih strank, posebno še ker še niso predložile svojih zakonskih osnutkov.
Doslej je bil predložen osnutek KPI v senat, v poslanski zbornici ležita dva osnutka: Proletarske demokracije in poslanca Camberja.
Slovenska skupnost obnavlja svoj predlog, prav tako Socialistična stranka. Po namigih predstavnikov Krščanske demokracije ne bo ta stranka predložila nobenega osnutka, ker še vedno vztraja na tem, da mora vlada izdelati svoj osnutek.
Nedvomno je res, da del italijanske javnosti nasprotuje zaščitnemu zakonu. Med vzroke za odklonilno stališče je treba pripisati dejstvu, da Slovenci poznajo italijanski jezik, zaradi česar je po mnenju mnogih nepotrebno, da bi v stiku z oblastmi uporabljali slovenski jezik. Mnogi mislijo tako, ker izhajajo iz površne ocene o enakosti državljanov pred zakonom. Prepričani smo, da bodo tudi v boljši klimi v bodočnosti skupine, ki se ne bodo mogle sprijazniti, z mislijo, da nas je treba zaščititi, zato je treba s tem računati in ne se pred vsako grožnjo umikati. Te skupine bodo vedno glasne in bodo dramatizirale sleherni korak nam naproti, zato se nam zdi bojazen Krščanske demokracije predimenzionira.
Končno je treba upoštevati še tiste dele italijanske družbe, ki misli in nastopa povsem drugače. Priča smo namreč pojavom, ki kažejo, da se krepita občutek sožitja in zavest o enakopravnosti pripadnikov obeh narodnosti. To se kaže v narodnostno mešanih zakonih. Danes je v slovenskih otroških vrtcih že skoro polovica otrok iz teh zakonov, prav tako je že dokajšnji odstotek takih učencev v osnovni šoli. Očitno bo tudi osnovna šola v tem pogledu kmalu podobna otroškim vrtcem.
V anketi, ki je, na italijanski strani zajela obmejno prebivalstvo obeh narodnosti, je bilo samo 10 odstotkov anketirancev mnenja, da bodo v bodočnosti nasprotovanja med Italijani in Slovenci, ostali so mnenja, da sporov ne bo, ali bodo majhnega in prehodnega značaja. Na skoraj enaki vrednosti je odgovorov na vprašanje, če Slovenci na Tržaškem ogrožajo tržaško kulturo in gospodarstvo. Na vprašanje, ali je tak list, kot je Primorski dnevnik, potreben za ta prostor, je pritrdilno odgovorilo 85 odstotkov vprašancev.
Razpoloženje torej le ni tako, kakor ga nekateri prikazujejo. Mnogokrat služi tako prikazovanje za izgovor zato, da bi krili lastno stališče. Pri merjenju nasprotnih in naklonjenih sil so nam v veliko pomoč dogodki v senatu pred dvema tednoma, ko je enoglasno odobril 30 milijard lir za potrebe slovenske manjšine v Italiji in italijanske v Jugoslaviji za dobo treh let. Če bi vprašali skeptika sredinskih strank pred tem glasovanjem, kakšen bo rezultat, bi zagotovo izključil tako enotnost.
Je res, da je šlo v tem primeru za obstoj osrednjih slovenskih ustanov, da smo pred obiskom predsednika jugoslovanske vlade Mikulića v Rimu in da se je s tem priskočilo na pomoč italijanski manjšini, toda vsemu navkljub je enoglasnost pomemben kazalec za naprej, za najvažnejšo vprašanje, ki ga mora parlament rešiti, za zaščitni zakon.
O zadržanju naše celotne skupnosti, Enotne slovenske delegacije in posameznih njenih komponent v boju za uzakonitev naših pravic je več sodb, ki gredo od trditve, da z Enotno delegacijo nismo, razen goriškega Travnika, dosegli ničesar in da smo tako zapravljali dragoceno energijo, druga skrajnost trdi, da je treba vzdrževati tesno zvezo s terenom in ga držati v trajni mobilizaciji, vmesno stališče zastopa mišljenje, da je treba zasledovati bližji cilj, ki je sprejetje zaščitnega zakona, a istočasno zasledovati daljnji strateški cilj, da se kot narodnostna skupnost ohranimo, kar terja našo prisotnost in aktivnost na vseh področjih.
Prvo stališče gotovo pretirava v svojih zaključkih in poenostavlja spričo dejstvo, da je bilo v zadnjem času malo doseženega. Poleg tega ne upošteva razpoloženja in političnih odnosov, ki nam niso bili naklonjeni in ne upošteva tudi vsakoletnih volitev. Po drugi strani je res, da nismo bili v tem času glasni, saj nismo priredili nobene množične demonstracije - manifestacije, ki bi vsaj trenutno opozorila širše javno mnenje na naše probleme. Ne moremo trditi, da v tem času ni bilo nič storjenega. Lahko bi rekli, da smo se v tem času obrnili predvsem vase, ne z molkom ali z užaljenostjo, marveč, da se notranje okrepimo, da si v tem nam nenaklonjenem obdobju sami pomagamo, da skratka razvijamo tisto, kar je od nas in naših sposobnosti odvisno. Mislimo pri tem na razvoj gospodarskih dejavnosti, na materialno okrepitev založniške dejavnosti, na zajemanje vedno širših krogov mladih športnikov in rekreativcev, na vedno bolj pereča vprašanja socialnega in starostnega varstva, na obnovo ljubiteljske kulture in končno na tisto, na kar smo lahko ponosni, na uvedbo privatnega dvojezičnega otroškega vrtca in osnovne šole v Špetru.
Poleg vsega tega je bilo v tem času mnogo storjenega na področju spoznavanja in poglabljanja manjšinske problematike. Okrogle mize, srečanja in predavanja, ki so jih prirejale razne slovenske in italijanske ustanove so pripomogle, da je naša problematika bolj prisotna v družbi.
Vse to seveda ne more odtehtati naše odsotnosti ob raznih priložnostih in ni dvoma, da je treba velik del krivde pripisati notranjim problemom in krizi Enotne slovenske delegacije, ki je posebno pred volitvami občutljiva zaradi nasprotujočih si interesov njenih komponent, po volitvah pa zaradi nezaceljenih ran; ki jih je povzročil predvolilni boj.
Po našem mnenju bi bilo treba najprej postaviti solidnejše temelje Enotni delegaciji, ji določiti okvir in pripraviti program delovanja in akcij. 40-letnica ustave Italijanske republike nam daje dober povod za primerno skupno prirejanje. Mislimo, da bo prevladala dobra volja in zadostna prožnost, ker ni mogoče zanikati, da s skupnim nastopanjem uresničujemo želje slovenske manjšine in izražamo skupno voljo in zrelost, ko gre za naša življenjska vprašanja.
Celotna naša skupnost ima sama, mimo zahtev do države in njenih institucij mnogo problemov. Gre predvsem za demografski padec, ki je za nas zelo jasno viden pri vpisih v prvi razred osnovne šole na Tržaškem in Goriškem. Zgovoren je podatek, da se je število vpisov v zadnjih desetih letih zmanjšalo za 40 odstotkov. Ta pojav je sicer splošen, in je prav narodnostno mešano območje bolj prizadeto zaradi ostarelosti prebivalstva. S tem v zvezi pozdravljamo zahtevo, da občine ustanovijo otroške jasli, ker je zaposlenost mater važen vzrok za majhno število otrok in je prav to za sedaj edino resno sredstvo, da se ta problem rešuje.
Razen težav, ki jih povzroča demografski padec in splošne krize izobraževalnega sistema, pestijo slovensko osnovno šolstvo še drugi dve težavi: vedno večje število otrok iz mešanih zakonov in vedno večje število enorazrednic. Posveti, ki jih je organizirala naša Zveza, so glede prvega problema opozorili na izredno delikatno vlogo vzgojiteljev, bodisi v pogledu jezika bodisi vzgoje same. Posveti niso izoblikovali enotnega stališča glede enorazrednic in združenih šol, so pa sprožili razprave in pospešili poglabljanje v to problematiko.
O odnosih med obema narodnostima je bilo v tem poročilu omenjen odnos italijanske večine do naše skupnosti. V zadnjem času smo mnogo razpravljali o odnosu, ki ga imamo Slovenci do večinske družbe in v čem je naša perspektive. Z italijanske strani namreč slišimo zelo pogosto očitek, da se zapiramo vase, da gojimo svoj vrtiček in se ne oziramo k sosedu, da se nočemo integrirati in podobno. Kot da bi hoteli pritrditi tem očitkom zelo pogosto ponavljamo nujnost; da se moramo odpirati, sicer nam grozi getizacija. Po pravici povedano - in to smo neštetokrat ponovili - se nam zdita tako očitek kot naše zagotavljanje pretirani. Določeni pojavi zavestnega ločevanja brez dvoma obstajajo, toda ne predstavljajo značilnosti za našo skupnost, kot se dogaja na Južnem Tirolskem.
Poglavitni posredovalec za odpiranje je brez dvoma jezik. Kako je pa z jezikom pri nas je predobro znano, tako da imamo za vso odprtost pri nas zaslugo Slovenci, in če se bo ta odprtost širila, bo še vedno naša zasluga, prav zaradi obvladanja italijanskega jezika. Tako stanje ni normalno, zato pričakujemo prispevek tudi z italijanske strani.
O integraciji je v naših razmerah težko govoriti, ker je moč reči, da so v odnosih, ki obstajajo danes med obema narodnostima, Slovenci takrat popolnoma integrirani, ko se asimilirajo. Izjeme so lahko izobraženci, ki lahko suvereno nastopajo in trmasti ljudje. Po pravilih, ki veljajo pri nas, številni italijanski krogi nasprotujejo integriranje tistim Slovencem, ki se nočejo odpovedati svoji narodnosti. Bojimo se, da današnji odnosi do naše skupnosti ne bodo v doglednem času izboljšali, kljub naporom naprednih ljudi z obeh strani. Ne le, da ni interesa za slovenski jezik, italijanske sredstva obveščanja ne prinašajo najelementarnejših informacij o našem narodu, o naši skupnosti in njenih problemih, tako da se nad tem pritožujejo najvišji deželni predstavniki. Hvalevredna izjema je posebna številka revije Il Territorio, ki je bila v celoti posvečena slovenski manjšini.
O skupnem slovenskem kulturnem prostoru je bilo v teh dveh letih mnogo napisanega in izrečenega bodisi o tem, kaj to je, kaj pomeni in kaj naj nam bo v bodočnosti bodisi da je bil izrečen dvom, ali sploh obstaja. Ob zaključku polemike v jugoslovanskem tisku je prišel na dan vsaj en povod za polemiko: beseda prostor je bila vzeta dobesedno v zemljepisnem smislu in ne kot nekaj abstraktnega. Gotovo ni to glavni vzrok, zato ga je treba iskati v pomanjkljivem poznavanju slovenske kulturne in politične zgodovine, ki se je razvijala v skoro povsem enotnem geografskem prostoru in ki je danes razdeljen med štiri države z zdomci pa med malone vse kontinente. Nerazumevanje izvira tudi iz klasičnega pojmovanja meja med državami. Kakor se na mnogih področjih dogaja, principi so eno, izvajanje je nekaj drugega. Sprejema se načelo, da mora meja pomeniti nekaj drugega kot v preteklosti in da jo je treba spreminjati v golo demonstrativno črto, morajo v vsakdanjem življenju kulturni tokovi matičnega naroda in njegove manjšine butati ob visok zid, ki ga predstavlja državna meja.
Naša skupnost si ne more predstavljati svojega kulturnega življenja v najširšem smislu brez tesne povezave z matičnim narodom. Brez nje bi naša dejavnost na desetinah področij prenehalo, namesto da bi se razvijali, bi zaostajali in se asimilirali. Zaradi tega ne bi mogli vršiti posredovalne vloge med italijansko kulturo na eni strani in slovensko ter kulturo drugih narodov Jugoslavije na drugi.
V isti polemiki je bila izrečena tudi misel, da je asimilacija naravni proces, ki ga ni mogoče ustaviti. Taka trditev, opravičuje večinski narod in ne upošteva, da "objektivne" razmere ustvarja on, s tem da ne priznava manjšinam osnovnih, a tudi širših narodnostnih pravic. Na srečo je bil v Jugoslaviji to osamljen glas in pogosti naši stiki z odgovornimi osebnostmi v raznih republikah to osamljenost potrjujejo.
Tudi skupnost Alpe-Adria je bila predmet kritike, češ da je izraz nostalgija po Avstro-ogrski. Res je, da stoletja skupnega življenja niso mogla ostati brez določenega vpliva na kulturo in miselnost narodov, ki so pripadali tej državni tvorbi. Pripisovati želji po globljem sodelovanju med srednjeevropskimi deželami in republikami nostalgijo, pomeni iskanje grehov za vsako ceno.
Skupnost Alpe-Adria je eden izmed odrazov nujnosti današnjega časa, ki ga hitri vsestranski razvoj terja, da se oblikujejo večje skupnosti raznih dimenzij in intenzivnosti. V tem pogledu je Alpe-Adria dokaj skromna, saj se omejuje na sodelovanje v infrastrukturi, varovanju okolja, na gospodarskem in kulturnem sodelovanju, na področju turizma in raziskav in - to je za nas izredno zanimivo - na sodelovanju v skrbi za narodne manjšine. Glede manjšin je med regijsko sodelovanje gotovo bolj učinkovito, zaradi podrobnejšega poznavanja manjšinskih vprašanj.
Za manjšino ima ta skupnost še en važen pomen. Ljudstva in narodi so v tem delu Evrope živeli v velikih stiskah: preživeli so dve svetovni vojni, premikanje meja po vsaki vojni je povzročilo trajne napetosti in nemir. Ustanovitev take skupnosti je močan prispevek k premagovanju teh napetosti in k ustvarjanju vzdušja miru in prijateljstva. Manjšine živijo ob meji in globoko cenijo napore, ki gredo v to smer.
Dežela Furlanija-Julijska krajina je pred meseci sprejela zakon za pospeševanje kulture miru in sodelovanja. Naša želja je, da bi bili plodovi tega zakona kmalu vidni in da bi jih Dežela vnesla v celotno skupnost Alpe-Adria. Velik prispevek k sožitju in k sproščenem življenju ob mejah bi bilo, recimo, skupno praznovanje dneva miru in sodelovanja med narodi te skupnosti, kar bi lahko bil korak k temu, da se nesrečni dogodki ne dramatizirajo in korak k zmanjšanju pomembnosti enostranskih manifestacij in obujanj preteklosti, ki danes tako močno in mnogokrat umetno ločujejo ljudstva sosednjih držav.
To poročilo se dotika nekaterih značilnih, predvsem političnih vprašanj. Ostaja seveda še vrsta drugih, ki jih bodo obdelala in podrobneje prikazala druga poročila. Današnja priložnost vsiljuje potrebo, da izrazimo nekaj misli in želja, kakšna naj bi bila naša narodnostna skupnost in SKGZ v bodočnosti.
Prva želja je, da bi se naša skupnost razvijala in se taka ohranila. Takò prav gotovo mislimo vsi njeni pripadniki in mnogo soobčanov italijanske narodnosti. Da dosežemo ta cilj, so potrebni nemajhni napori, ki bodo terjali stalno aktivnost, borbenost, prisotnost, inventivnost. Kakšna naj bo pri tem vloga SKGZ? Mislimo, da njena preteklost potrjuje, da je skušala uveljaviti vse omenjene vrednote in da jih je treba razvijati tudi v bodoče. Pri tem je posebne važnosti, da upoštevamo spreminjajoče se splošne razmere in s članicami najde tem spremembam potrebne odgovore, ki bodo stimulirali interes in večjo prisotnost mladih v akcijah in v organizacijah. Praviloma bi morala biti SKGZ prisotna povsod tam, kjer se razpravlja in dogaja, kar ima lahko vpliv na interese slovenske narodnostne skupnosti.
SKGZ in njene članice naj nadaljujejo s krepitvijo gospodarskih pozicij Slovencev, ki so materialna garancija za uspešno narodnostno življenje, zavzemajo naj se za vedno večjo kvaliteto slovenske šole, za živo kulturno življenje, za kvalitetna in vzpodbujajoča sredstva javnega obveščanja.
SKGZ naj bo še bolj pluralistična organizacija, ki bo privlačna za vse, ki jim je pri srcu življenje naše skupnosti, biti mora vedno bolj odprta in hkrati naj bi uspešneje povezovala vse vplivne komponente slovenske manjšine in se zavzemala, da bi se njihova stališča o temeljnih vprašanjih skupnosti čimbolj približala, jih enotno zagovarjala in skupno nastopala.
Slovenska manjšina bo v najbližji bodočnosti poklicana, da nekaj ukrene in se dogovori o razdelitvi sredstev, ki jih določa finančni zakon za potrebe slovenske kulture. Zaupamo v pravičnost, resnost in načelnost vseh komponent, da se bodo v kratkem času sporazumele v namembnosti sredstev, ne da bi s tem popustile v zahtevah o globalni zaščiti. V zvezi s tem je nujno, da vložijo svoje zakonske osnutke vse stranke, ki so to storile v pretekli legislativni dobi, zato da se razprava o zaščitnem zakonu v Senatu čimprej začne.
Ob utrjevanju svoje avtonomije mora SKGZ še bolj intenzivno gojiti stike s predstavniki izvoljenih organov in oblasti vseh stopenj, s političnimi, gospodarskimi, sindikalnimi in drugimi predstavniki v Italiji, v duhu skupnega kulturnega prostora in nadaljevati s stiki s predstavniki matične dežele na vseh področjih in stopnjah, v utrjevanju solidarnosti vseh republik in pokrajin Jugoslavije. Obnoviti mora stike z mednarodnimi organizacijami manjšin, vzpostaviti stike z manjšinami in njihovimi organizacijami v Italiji in izkoristiti razpoloženje Evropskega parlamenta do narodnih manjšin.
Narodnostne pravice, predvsem pravica jezika, šolstvo v materinem jeziku, razvita kulturna dejavnost in možnost vplivanja na gospodarsko življenje so temelji obstoja naše narodnostne skupnosti od Trbiža do Milj. Zato bo morala SKGZ skupaj z drugimi komponentami vztrajati v zahtevi, da italijanska država čimprej globalno uzakoni naše pravice.