Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

XX. občni zbor SKGZ

Trst - Kongresno središče tržaškega velesejma, 15. decembra 1996

Predsedniško poročilo

Klavdij Palčič

Dragi delegati, spoštovani gostje!
Naš XX. redni občni zbor se vrši v času in okoliščinah, ki so za našo skupnost in našo organizacijo dramatične. Kot predsedniku SKGZ mi je danes naložena dolžnost, ki ji žal ne morem biti kos. Teža vsega, kar se je zgodilo in se še dogaja, je tolikšna, da je že samo poročanje, ki bi moralo biti jasno in pregledno, v tem trenutku strašno tvegana naloga, kaj šele ocena o vsem tem.
Še nikoli kot danes ni bilo zato potrebno, da se naše skupno znanje, naše skupno razmišljanje dokoplje do odločitev, ki nam bodo pomagale iz stiske.
Ker ni v igri samo obstoj te naše organizacije (o kateri smo vedno rekli, da ima svoj smisel samo, če je koristna naši skupnosti, če ni, je ni treba), ampak je v igri tudi način preživetja naše skupnosti, bo verjetno potrebno poiskati možnost, da o svoji organiziranosti razmišljamo dlje, kot to dopušča enodnevno zasedanje.
Ožji odbor, sestavljen iz predsednikov naše zveze in njenih množičnih članic, je po nalogu našega Glavnega odbora pripravil izhodišča za prenovo zveze, ki naj nam pomagajo pri naši razpravi.
Ne glede na to, če se bo občni zbor odločil, da se na poti prenove naša zveza ohrani v takšni ali drugačni obliki s svojim dosedanjim imenom ali ne, je vsekakor potrebno, da si naše gibanje zagotovi obstoj in nadaljnji razvoj. To gibanje je po svoji idejni širini, svojih načelnih izhodiščih in izkušnjah preveč pomembno za našo narodno skupnost, da bi se lahko naenkrat znašli pred organizacijsko praznino. Naše množične in tudi manjše članice in vsi ljudje v njih bi morali imeti pri tem odločanju glavno besedo, saj se preko njih odvija glavnina našega narodnega življenja.
Lahko bi rekli, da se s tem našim občnim zborom zaključuje "povojno obdobje" našega gibanja in s tem tudi manjšinskega življenja v celoti in se začenja drugo, ki mu zaenkrat ne moremo še videti jasnejših obrisov.
Vemo samo, da je prehod zelo težak, kajti naša izhodišča za novo poglavje v našem življenju so močno ošibljena.
Po zlomu TKB in slovenskega organiziranega gospodarstva ter krizi Primorskega dnevnika je življenje Slovencev v Italiji postavljeno v povsem nove okvire, saj so se s tem zrušile vsaj za daljši čas tudi vizije, ki so se nam še v bližnji preteklosti zdele strateškega pomena za naš obstoj. Gre za predstavo o skupnosti, ki je med svoje konstitutivne osnove, kot so jezik, kultura, teritorij itd., imela vgrajeno tudi močno gospodarstvo, s katerim zagotavljati v čim večji možni meri eksistenčno neodvisnost naši skupnosti, kot tudi čimveč možnosti za druge njene dejavnosti: kulturo, šport, založništvo, itd. kar je, ob nesebičnem prostovoljnem delu naših ljudi, predstavljalo visoko stopnjo učinkovitosti naše "samopomoči".
Teh možnosti bo odslej veliko manj. Predvsem pa nas postavljajo v nov položaj globlji vzroki, ki so povzročili omenjene posledice. Z analiziranjem teh vzrokov se v naši skupnosti preizkušamo na raznih ravneh, tako da imamo več stališč, v katerih se pa verjetno zrcalijo bolj parcialni pogledi kot celovita presoja, bolj strankarski in drugi interesi - celo osebne prizadetosti - kot objektivna ocena. S tem se bomo verjetno še dolgo ukvarjali, preden bomo lahko dovolj hladno in trezno doumeli, kaj vse se je v tem našem času dogajalo in kakšno vlogo je kdo odigral.
Nesporno pa je, da je prehod iz starega, ideološko razklanega mednarodnega reda v novi red naplavil tudi nad našo skupnost ogromno novih težav, ki so, dodane vsem našim "večno " nerešenim vprašanjem naše nezaščitenosti, postajale iz dneva v dan vse bolj neznosno breme. Na vseh področjih - v vseh dejavnostih - so se ukinjali ali krnili tradicionalni načini njihovega vzdrževanja s samopomočjo. Novih, ki bi bili zadostni, pa ni bilo. Italija nam ni priskočila na pomoč, prej nasprotno, pomoč iz Slovenije pa ni zadoščala za vse. Povsod je kaj zmanjkovalo. Najbolj je to stanje občutila prav naša zveza oz. njene članice, ki so vsedotlej predstavljale večji del dejavnosti naše manjšine. Gospodarstvo, ki je preživljalo splošno krizo v svetu, je pri nas utrpelo še dodatno škodo zaradi razpada Jugoslavije. Tako trdega in dolgotrajnega nazadovanja si nismo pričakovali. V novem mednarodnem redu, z nastankom samostojne Slovenije, smo videli nove možnosti za naše vključevanje v povezovalne procese, ki naj bi se vzpostavili po začetnih težavah tudi v naših obmejnih krajih. Gojili smo velike upe v hitrejši ekonomski napredek tudi v širšem prostoru. Za našo manjšino pa predvsem pričakovanje doslednejšega in uspešnejšega uresničevanja slovenskega skupnega kulturnega prostora (kot smo pred leti rekli načrtu za povezanost vseh Slovencev neglede na meje). Naš optimizem je bil očitno prenagljen. V tem smo bili podobni mnogim v svetu, ki so si po letu 89. pričakovali premočrten pozitiven razvoj in hitro premagovanje dotedanje ideološke razklanosti sveta. To se v glavnem ni zgodilo ne v svetu ne pri nas. Največje razočaranje smo doživeli zaradi vse večje strankarske-ideološke netolerantnosti v Sloveniji, ki je s svojo agresivnostjo in revanšizmom pljuskala tudi k nam in nam večala težave ter nas potiskala nazaj v preteklost.
Pravi pretres pa je v javnosti povzročilo sesutje banke, ki je s svojim hrupnim, tragičnim padcem v hipu zasul tudi vsa opažanja in razlage, da je težko stanje v naši skupnosti seveda sad napak, ki so pa očitno postale tudi okoliščina za še trše obravnavanje našega položaja, ki pa ostaja predvsem posledica nereševanja naših odprtih vprašanj in da imajo napadi na SKGZ in organizirano gospodarstvo svoj končni smisel v redukciji naše manjšine na minimum, zato da postanemo Slovenci v FJK le folklorna prisotnost v teh krajih. Danes se žal širi mnenje, da je propad banke tem ocenam odvzel vsako verodostojnost. To je dalo vetra v jadra tistim, ki so hiteli z obtoževanjem SKGZ, da je politično in moralno odgovorna za vse. Zavedamo se, da naš odgovor, da se zveza oziroma njeni vodstveni organi niso ukvarjali s poslovanjem banke, še ne zadošča za odpravo vseh dilem o našem organiziranem gospodarstvu. Vsekakor pušča odprto vprašanje, kako urediti odnose med gospodarstvom oz. ljudmi, ki se z njim ukvarjajo in organizacijo civilne družbe.
Z veliko grenkobo ugotavljamo, da je to, kar je krepilo našo subjektiviteto in kar je bilo v ponos naši skupnosti do nedavnega, danes šibko in majavo. Prepričani smo bili, da imamo v bankah in organiziranem gospodarstvu predvsem nadomestilo za to, česar nam država ni priskrbela; za vsaj delno gotovost našega narodnega preživetja. Kajti ves povojni čas smo živeli v zakonsko nedefiniranem položaju. Država nam ni znala še do danes urediti našega pravnega statusa. To smo doživljali kot permanentno zavračanje naše prisotnosti v teh krajih, saj nam ni zagotovljala zadostnih konkretnih možnosti (ne zadosti pravic, ne zadosti sredstev) za življenje naše skupnosti.
Prizadevanja naše skupnosti, da bi končno le dosegla boljše pogoje za svoje življenje, se bodo nadaljevala. Dosedanja vztrajnost gotovo ne bo popustila. Zaradi pretresov, ki smo jih doživeli, bo potrebno pohiteti z utrjevanjem skupne volje za reševanje naših bistvenih vprašanj. Brez te bomo izgubili še več. Skrb za prenovo našega gibanja bo gotovo šla v smer pospeševanja povezovalnih procesov v naši skupnosti, kar je bil tudi sicer vseskozi eden poglavitnih ciljev SKGZ.
Slovenska kulturna gospodarska zveza je danes podvržena splošnemu obravnavanju, žal večkrat tudi zelo površnemu in pavšalnemu.
Sam bi rad poudaril vsaj dvoje:
1) Če je SKGZ želela ohranjati avtonomijo pri svojih izbirah, ni delala tega proti strankam, ampak zato, da bi zaščitila svojo širino. To ostaja po mojem prepričanju tudi za v prihodnje eno temeljnih vprašanj organiziranosti civilne družbe.
2) O legitimiteti njenih organov, o volilnih postopkih za oblikovanje njenega vodstva govorijo statutarna pravila in naša praksa. Kdor jih pozna, ve, da bi se v njih težko našlo kaj demokratično spornega. Pač pa se lahko poišče oblika organiziranosti, ki bo danes bolje odgovarjala značaju naše družbe, kjer se predstavniška telesa izoblikujejo bolj neposredno in ne preko mnogih stopničk preverjanja, kot je bilo pri nas doslej.
V teh dneh doživljamo ob že omenjenih travmah tudi najhujšo od mnogih dosedanjih kriz za preživetje našega Primorskega dnevnika. Ta časnik je v zavesti vseh nas konstitutivni element naše prisotnosti v teh krajih. O vzrokih za to krizo, o njenih dimenzijah in o namenih njenega reševanja je bilo že dosti povedanega, zato teh stvari ne bi ponavljal tudi ker sem prepričan, da bo v razpravi Primorski dnevnik prišel močno do izraza, pač pa bi se rad zahvalil vsem, ki so v teh mesecih požrtvovalno delali, da je prihajal časopis na naše domove. Želel bi še dodati, da je v teku akcija, ki naj reši časopis sedanjih težav in mu zagotovi nadaljnje izhajanje. Odločilni prispevek za to ga lahko da predvsem naša javnost, kateri časopis pripada. V imenu te javnosti naj se za Primorski dnevnik nesebično zavzamejo vse komponente naše skupnosti, da bo pri italijanski in slovenski državi prejel potrebno podporo. V teku je tudi priprava za preoblikovanje lastništva našega časnika, kar je bilo napovedano že pred dobrim letom.
Italijansko in slovensko državo pozivamo še, naj se skupno in vsaka posebej zavzameta za uresničevanje svojih obvez do naše skupnosti v duhu dobrososedskih odnosov in spoštovanja manjšinskih pravic. Prav tako ju pozivamo k uresničevanju pravic italijanske manjšine v Sloveniji. Enako želimo, da bi vse odgovorne države pravično ravnale in primerno poskrbele za vse manjšine začenši z našimi koroškimi rojaki, katerim izrekamo solidarnost ob nedavnem požigalskem atentatu, ki so ga utrpeli.
Skoraj istočasno smo tudi sami doživeli ponovno oskrunitev spomenika naših bazoviških junakov, kar dokazuje, da sta sovraštvo in nasilje še vedno tu in da oblasti še vedno niso sposobne učinkovitih ukrepov. Naša budnost zato ne sme popustiti.
Za zaključek bi se rad zahvalil vsem, ki so se v teh letih zavzemali za pravice naše skupnosti in ji pomagali pri premagovanju težav. Naša zveza se je pri svojem delu nujno in usodno srečevala predvsem s težavami, zato je znala ceniti tudi trud ostalih, ki so si prizadevali za njihovo reševanje. Zahvala gre ostalim komponentam naše skupnosti in njihovim predstavnikom, političnim silam bodisi v Italiji kot v Sloveniji, ki so nam bile in nam bodo pripravljene pomagati. Javnim upraviteljem, ki so blizu našim ljudem, Deželi FJK s pozivom, naj pospeši svoje posege v oporo naši skupnosti, prav tako osrednjim oblastem v Rimu - Prodijevi vladi, od katere pričakujemo, po obljubah, tudi konkretna in hitra dejstva.
Posebna zahvala matični državi za redno pomoč in predvsem za pomoč v sili. Z zahvalo tudi voščilo, da bi v najkrajšem možnem času uredila vse še nerazrešene aspekte svoje mlade državnosti vključno z jasnim odnosom do svojih manjšin.
Moja najtoplejša zahvala naj gre mojim sodelavcem v vodstvu in administraciji naše Zveze, vsem članom izvršnega odbora SKGZ, s katerimi sem delil uspehe in težave našega skupnega dela.
Vsem vam - srečno!