Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

XXI. deželni kongres SKGZ

Predsedniško poročilo

Rudi Pavšič

Gorica - Kulturni dom, 18. marca 2000

Spoštovane delegatke, dragi delegati, cenjeni gostje!
Slovenska kulturno-gospodarska zveza želi v času velikih izzivov odigrati aktivno vlogo v prostoru, ki ga oblikujejo hitre spremembe in kjer bo veliko od nas odvisno, če bomo znali ostati v srcu dogajanja. Pred nami je veliko pomembnih izzivov, ki naši narodnostni skupnosti nakazujejo perspektivnejše vstopanje v novo tisočletje.
Živimo v času evropskih integracijskih procesov, ki bodo tudi našemu obmejnemu področju ponudili drugačne in boljše perspektive. Vključevanje Slovenije v Evropsko zvezo mora postati aktualno tudi za našo skupnost. Doslej smo se premalo ukvarjali s temi problematikami in nismo še popolnoma zaznali pravih razsežnosti teh procesov, ki bodo v naših krajih oblikovali nove scenarije razvoja in integracije.
Globalizacija in vse hitrejše gospodarske ter družbene dinamike zahtevajo tudi od nas, da se primerno opremimo in da zastavimo naše delo tako, da bomo kos novim ponudbam evropskega tržišča in da bomo znali uspešno nadomestiti tiste prednosti in ugodnosti, ki jih je doslej prinašala meja.
Novi evropski integracijski procesi pa bodo toliko bolj uspešni, kolikor bodo uspešne države, ki sestavljajo in bodo sestavljale novo evropsko družino. Zaradi povedanega je izredne važnosti, da se v Sloveniji nadaljujejo procesi uspešnega gospodarskega utrjevanja in splošne družbene rasti. Ugodne razvojne smernice so predpogoj za kvalitetno partnerstvo Slovenije v Evropski uniji.
Če so po eni strani potrebni in pomembni skupni projekti z matično Slovenijo, je na drugi strani ravno tako nujno intenzivnejše povezovanje v italijanske gospodarske, upravne in družbene dinamike. Razmišljanje, da je lahko naša manjšina uspešna kot samostojno jedro - včasih smo rekli država v državi - ne vzdrži stvarnosti , s katero se soočamo. Potrebne so nam zato nove operativne in miselne koordinate, da bomo lahko postali atraktivna skupnost, ki se bo znala brez zapletov in negotovosti premikati v novo nastajajočem evropskem prostoru.
To so razmišljanja, ki zadevajo našo skupnost, a ne samo njo. Kakšna bo bodočnost teh krajev, bo odvisno tudi od krajevnih politično-gospodarskih faktorjev. Ravno pri tem vprašanju se zatika. Ne moremo mimo dejstva, da na deželni ravni beležimo različne pristope k novim izzivom. Če po eni strani Tržaška občina in Goriška pokrajina po naši oceni zastavljata svoje načrte dolgoročno in v viziji novih evropskih dinamik, nas zaskrbljajo določeni zastoji in predvsem negativni pristopi do naše narodne skupnosti, ki jih zagovarjajo zdajšnje večinske uprave na Deželi, na Tržaški pokrajini in v Občini Gorica. Občutek je, da so v teh upravah obremenjeni z razmišljanji iz preteklosti in zaradi njih ne vidijo perspektiv, ki se ponujajo tako Italijanom kot Slovencem na tem območju. Te različne miselne in upravne hitrosti šibijo vse nas in dogaja se, da zamujamo vlak za vlakom, medtem ko postajajo pritiski bližnjih dežel vse večji in uspešnejši.
To velja tudi v odnosu do naše skupnosti. Strahovi iz preteklosti pogojujejo razmišljanja za bodočnost. V tem smislu ocenjujemo tudi zadnjo pobudo deželne vladne večine (Severne lige), ki s predlogom po ustanovitvi Zveze Slovencev namenoma ruši našo manjšinsko subjektiviteto, izpostavlja negativno preštevanje manjšine ter se opredeljuje za takšno organiziranost, ki je daleč od naših hotenj in potreb. Deželi zato svetujemo, naj se opremi tako, da bo učinkovito in v duhu demokratičnih predpisov poskrbela za slovensko prisotnost na njenem teritoriju, kar ji narekuje tudi posebni status, ki ga z zdajšnjim ravnanjem vsebinsko zapravlja.
Da niso naše trditve iz trte izvite, priča podatek, da je prav zdajšnja deželna vlada ob tržaški in pordenonski pokrajinski upravi edina italijanska inštitucija, ki se je opredelila in podprla skrajno negativna stališča Jörga Haiderja. Ob teh podatkih je vsak nadaljnji komentar odveč.
Ravno tako s težavo razumemo zadržanje goriške mestne uprave, ki ob pripravah na 1000-letnico mesta potiska našo narodnostno skupnost na obrobje in je ne upošteva ne z vidika zgodovinske prisotnosti, kakor tudi ne kot aktiven element razvoja tega mesta ter ji izpodjeda vitalni naselitveni teritorij.
Dragi gostje, spoštovani delegati,
današnji kongres želi biti tudi priložnost za trezno in poglobljeno analizo dogajanja znotraj nas, znotraj naše narodnostne skupnosti in znotraj samih sebe. Slovenska kulturno-gospodarska zveza se želi utrditi kot povezovalni element naše bogate strukturiranosti in obenem odigrati vlogo kulturno-političnega foruma. Če smo v povojnem času odigrali primarno vlogo v kontekstu takratnih uveljavljenih sistemov in družbeno-političnih scenarijev, moramo biti danes sposobni v celoti udejanjiti tisto vizijo, o kateri smo temeljne misli izpostavili že pred tremi leti na kongresu v Boljuncu. V smislu nekakšnega etničnega sindikata moramo zastaviti naše sile, da bomo učinkovito in kakovostno zastopali interese naših članic in same narodnostne skupnosti v odnosu do italijanskega in širše slovenskega prostora ter do same Evrope.
Pred tremi leti se je naša Zveza borila za obstoj, danes se trudimo in si prizadevamo za našo bodočnost. Naš jutri pa si ne predstavljam brez tiste pomembne državniške geste, ki jo predstavlja odobritev zaščitnega zakona.
Najprej v Prodijevo in potem v D Alemovo vlado smo investirali veliko naših pričakovanj in želja. Zato sta naše razočaranje in prizadetost ob nenehnih zastojih zakona veliko večji kot v prejšnjih časih, ko nam je bilo jasno, da o zakonu država ne misli resno. Kljub vsemu pa je naša naloga, da se prav v sedanjem času maksimalno potrudimo in da izkoristimo vse možnosti, da bi vendarle prišlo do odobritve zaščitnih norm za Slovence v Italiji. Potrebno je torej, da zberemo vse naše sile in skupaj z demokratičnim italijanskim svetom in ob podpori matične države poiščemo najprimernejše poti, ki bi nas pripeljale do cilja.
Ko pa bi se slučajno udejanjili negativni scenariji, potem mora biti vsem jasno, da v tem primeru ne bomo poraženi le mi, Slovenci v Italiji, poraženo bo levo-sredinsko razmišljanje v naši deželi, poražena bodo tista prizadevanja, ki vidijo v sodelovanju in pogovarjanju med sosednjima državama razlog za vsestranski razvoj tega območja. Poraženo bo tisto ugodno ozračje, ki si utira pot v našem prostoru in ki edino predstavlja jamstvo za nove in kvalitetnejše perspektive.
SKGZ si bo tudi vnaprej, dokler bo obstajala najmanjša možnost za uspeh, prizadevala za to in pri tem iskala najširša zavezništva, da se udejanjijo zakonske norme, ki bodo izraz demokratične in civilizirane države, ki želi odigrati vidnejšo vlogo v nastajajoči Evropi različnih kultur, jezikov, solidarnosti in vzajemnega spoštovanja.
Kot Zveza, ki se trudi, da bi povezovalno delovala znotraj naše skupnosti, je potrebno, da se primerno opremimo in da poiščemo takšne rešitve, ki bodo koristile celotni naši skupnosti. Vrtičkarstvo in mali egoizmi so povsem nesmiselni in delujejo zaviralno pri potrebnih procesih sodelovanja in dogovarjanja, ki smo jih začeli.
Konfliktnost, ki je bila ena pomembnejših značilnosti našega prostora, smo nadomestili z dogovarjanjem in iskanjem skupnih razmišljanj s Svetom slovenskih organizacij. Lahko rečemo, da smo dobro prestali prvi izpit, čeprav se moramo zavedati, da je pot še dolga in mestoma tudi zahtevna. Med nami obstajajo razlike, tako nazorske kot tudi v odnosu do naše manjšinske stvarnosti. To pa ne sme postati, kot v preteklosti, razlog za delitev in konfliktnost.
Energije, ki smo jih do pred nedavnim vlagali v sterilne znotrajmajšinske napetosti, uporabimo raje za skupno razmišljanje o naši bodočnosti, o potrebni obnovi našega manjšinskega ustroja ter v iskanju novih izzivov, ki nam jih ponuja zdajšnji čas.
Skupaj s Svetom slovenskih organizacij moramo čimprej preiti v drugo fazo sodelovanja in načrtovanja. Po vsej verjetnosti, ko bomo od načelnih pogledov prešli v meritorno ocenjevanje in reševanje posameznih problemov, se bodo pokazale vidnejše razlike med nami. Važno je, da ne bodo postale zaviralne pri našem delu. S takšnim pristopom bomo izrazili našo povezovalno vlogo in voljo, da resnično in brez fig v žepu želimo delovati v dobrobit celotne naše skupnosti.
Tudi v naši organiziranosti beležimo določene pomankljivosti, ki jih kaže čimprej odpraviti, da nas ne bodo v tolikšni meri bremenile in da jim ne bomo več kos. Vodilo za vse nas mora biti usmerjeno v skupno iskanje rešitev. Pri tem pa morata prav SKGZ in SSO odigrati vidno vlogo v težnji, da preprečita neučinkovito atomizacijo naše organiziranosti, ustvarjanje nezdrave konkurenčnosti ter težnje po zapiranju v lastni vrtiček.
Ustvariti moramo takšne pogoje, da bo naša manjšinska stvarnost prerasla zdajšnjo statičnost, ki je v dobršni meri tudi posledica vse hujšega finančnega položaja in težav, ter da se iz nje izvlečemo. V zdajšnji situaciji je skoraj naravno, da vsakdo brani, kar mu je najbliže, in da ni pripravljen na dodatne žrtve. Takšno razmišljanje pa ne bo vzdržalo za daljši rok in lahko postane past, v katero bo nemočno padla naša manjšinska organiziranost in z njo celotna naša skupnost.
Prav zaradi izredno zapletenega in mestoma tudi kritičnega položaja naše organiziranosti, je nujno, da v skupnem dogovarjanju poiščemo sistemske in funkcionalne rešitve. To je naloga, ki čaka v naslednjem triletju obe krovni organizaciji. Od naše večje ali manjše uspešnosti bo odvisna tudi verodostojnost in krovnost SKGZ-eja in SSO-ja.
Če je res, da naša strukturiranost vidno prerašča količino sredstev, ki so ji namenjena, je tudi res, da moramo v dani stvarnosti maksimalno gospodarno in funkcionalno uravnati naše misli in dejanja. Preseči moramo sedanji sistem, ki je izraz časov, ki jih ni več. Tako pri nas kot pri SSO-ju moramo spoznati, da takšni koncepti - mislim tudi na pavšalno delitev pol-pol - ne predstavljajo resne in dolgoročne vizije za prihodnost. Delovati je treba po principu prioritet in načrtov. Ustvariti moramo pogoje, da postane naša strukturiranost bolj fleksibilna in da nas ne bo potisnila v položaj, iz katerega bomo nemočni gledali njeno šibitev.
Če ne bomo delovali v smeri, ki sem jo nakazal, bo zmanjkalo priložnosti za razvoj, naše organizacije se bodo vsebinsko in strukturalno starale in mladim ne bomo nudili nikakršnih možnosti vključevanja v naša kulturna, športna in gospodarska prizadevanja. Resno tvegamo, da bomo v še večji meri kot doslej beležili pojav intelektualne migracije v večja in vabljivejša središča. Tudi zaradi tega je izrednega pomena, da se v našem obmejnem prostoru utrdijo in še dodatno razvijejo univerzitetno-raziskovalna središča, ki bodo lahko zadrževala intelektualne kadre, ki bi bili drugače prisiljeni iskati zaposlitev drugje.
Pred nami stoji veliko izzivov in ogromno dela. Če se jih moramo lotiti v logiki prioritet, potem si naša šola zasluži prednost.
Mislim, da ni treba posebej razlagati, kaj pomeni šola za narodnostno skupnost in to velja še posebej danes, ko postaja znanje eden od osnovnih elementov, na katerem sloni sodobna družba. Brez znanja zaostajaš. To velja za državo in obenem za skupnost, kakršna je naša.
Zaradi povedanega je treba aktivno in meritorno spremljati reformne tokove in procese avtonomije. Z novim šolskim letom se bodo novosti, ki jih je izoblikoval parlament, udejanjile in postale stvarnost. Nujno je torej, da ne samo šolske, marveč vsemanjšinske sredine pozorno sledijo tem reformnim procesom ter poverjanju pristojnosti na šolskem področju javnim upravam. Potrebni so nam skupni jezik, skupna strategija in skupno odločanje. Zato si naša Zveza prizadeva za ustanovitev Foruma za šolstvo, ki naj bi ga sestavljali tiste organizacije in posamezniki, ki tako ali drugače skrbijo za šolo in jim je šolsko vprašanje pri srcu.
V zvezi s temi vprašanji bo treba primerneje slediti pojavom deasimilacije in mešanih zakonov, s katerimi se nismo docela sprijaznili in jih zato sprejemamo z mešanimi občutki verjetno tudi zato, ker nismo ne pedagoško in ne drugače pripravljeni upravljati teh procesov. Dejstvo je, da so se v času spremenile izbire posameznikov, kar spreminja narodnostno sestavo uporabnikov slovenske šole.
V kolikšni meri bomo sposobni uresničiti načrte, ki si jih zastavljamo, je odvisno tudi od naše notranje organiziranosti. V naši Zvezi še beležimo določene mehanizme, ki so bili funkcionalni sistemu SKGZ, ki ga ni več. Zato je potrebno, da se tudi z organizacijsko-strukturalnega vidika opremimo, da bomo lahko hitreje in učinkoviteje odgovarjali na izzive in potrebe našega prostora. Predlagam, da bi razbremenili našo zdajšnjo strukturiranost in bolje izpostavili razmerja med deželno in pokrajinskimi stvarnostmi.
SKGZ ni več to, kar je bila. To velja tudi s kadrovskega vidika. Razpolagamo z manjšim operativnim jedrom, ki s težavo dosega hitrost in obveze, ki jih zahteva današnji čas, če želiš biti učinkovit. Tudi pri našem delu si je težko zamisliti uspeh, če z vidika operative ne delujemo v logiki menedžerskega pristopa in ob upoštevanju nujne profesionalnosti.
Če danes drugače zastavljamo naša razmišljanja in naše poglede na bodočnost, je to sad uspešne poti, ki smo jo prehodili v zadnjih treh letih. Ne moremo in ne smemo pozabiti, da je leta 1996 globoka kriza družbenega gospodarstva močno zamajala temelje naše Zveze. Postavljeni smo bili na rob prepada in le malo je manjkalo, da bi ne padli vanj.
Ob trdnem prepričanju, da je to gibanje še potrebno v vidiku novih razmišljanj in načrtovanj, smo se izvlekli iz kriznega položaja, a ne brez žrtev in občutka razočaranja. Zaupanje v SKGZ, ki je pomenilo vodilo našega obstoja, je pri marsikomu odmanjkalo in nekateri so se oddaljili. Zaradi tega je naša dolžnost, da dodobra proučimo razloge, ki so privedli do krize našega organiziranega gospodarstva. To smo dolžni storiti, da razumemo kvarne dinamike, ki so nam v kratkem času uničile gospodarski mehanizem, na katerega smo bili ponosni in je bistveno prispeval k vsemanjšinski rasti.
Zaradi povedanega je važno, da podpremo vse tiste gospodarske izbire, družbene in zasebne, ki imajo resno perspektivo za uspeh in razvoj in ki se vključujejo v širše gospodarske dinamike.
Opremiti se moramo z novimi pravili igre, takšnimi, ki bodo jamčila prozornost pobud in bodo vsebovala uspešne nadzorne mehanizme, ki bodo lahko že ob nastanku onesposobili morebitne kvarne stranpoti. Tudi na lastninskem področju je treba spremeniti sistem, kar smo v bistvu že storili z ustanovitvijo dveh skladov. Važno pa je, da jima zagotovimo večje pristojnosti in boljšo organiziranost ter da še v večji meri postaneta izraz našega članstva.
Prizadevanja v gospodarstvu morajo postati vsemanjšinska in skrb za njegovo rast mora postati ena od vodilnih izbir naše Zveze.
Zaradi povedanega naj gre tudi s tega mesta poziv Republiki Sloveniji, naj prične izvajati resolucijo o krepitvi ekonomske moči manjšine, kot jo predlagajo naše gospodarske organizacije in to v dogovoru s sorodnimi organizacijami med Slovenci na Avstrijskem Koroškem in v Porabju. To je še posebej pomembno v času, ko se Slovenija naglo približuje Evropski zvezi. Brez skupnega in načrtovanega dogovarjanja bodo razvojni procesi na obmejnem prostoru izredno otežkočeni in bomo prepustili pobudo drugim. Zagovarjamo množično vključevanje slovenskih gospodarskih organizacij v procese koriščanja evropskih strukturalnih skladov.
Ravno tako je prav, da so naše stanovske organizacije meritorno upoštevane v različnih organizmih javne uprave tako na krajevni kot tudi na vsedržavni ravni.
Spregovoril sem o šoli in gospodarstvu, nadaljujem s športom. Včasih smo naše športno dogajanje obravnavali obrobno in nismo znali pravilno doumeti bogastva, ki ga za našo skupnost predstavlja večtisočglava množica mladih športnikov, na stotine njihovih trenerjev in organizatorjev. Ko smo tako razmišljali, nismo storili krivice le našim športnikom, slabo uslugo smo storili tudi samim sebi.
Izredno razvejana telesnokulturna aktivnost in kakovostni rezultati, ki jih beležimo tako na tekmovalnem kot tudi na vzgojnem področju, nas morajo zavezati, da bomo ta segment naše organiziranosti upoštevali vedno in povsod. Nespametno in kratkovidno bi bilo, ko bi spregledali potencial, ki ga predstavlja tolikšna množica mladih fantov in deklet.
Ravno tako ni dobro, da se kot organizirana skupnost premalo posvečamo izvenšolskemu izobraževanju in socialnim problematikam. Znanje postaja vse bolj nezamenljivo sredstvo za kakovost in uspeh. To še ne pomeni, da moramo zanemariti množičnost, delati pa je treba na tem, da bodo vse naše pobude, naša razmišljanja in sploh naše delo izraz vse večje kakovosti. V tem smislu pozdravljamo prve znake sodelovanja in načrtovanja med našim raziskovalnim inštitutom in Narodno in študijsko knjižnico, ravno tako se nam zdi umestno in dobro, da tudi druge osrednje ustanove in organizacije poiščejo poti povezovanja in dogovarjanja. S tem v zvezi pa bi kazalo operativno pričeti misliti na uresničitev projekta za informativno-kulturno središče v Trstu, ki bi vzpodbujal večjezičnost in večkulturnost tega prostora.
Socialna problematika si s težavo utira pot v našem manjšinskem življenju. Imamo nekaj sredin, ki so usposobljene za delo s prizadetimi, z otroki in mladostniki ter s starejšimi in z vsemi tistimi, ki so potrebni pomoči. Tudi na tem področju še kaže potreba po sinergičnem pristopu, ki bo odpiral vrata novim ponudbam tudi v luči zakonskih predpisov in dogovorov z javnimi upravami.
O kulturi in kulturnih ustanovah bi lahko govoril na dolgo in široko. Prepričan sem, da bodo to storili drugi v razpravi in izpostavili specifike, ki jih naši manjšini nudi razvejana in bogata kulturna ponudba. V zvezi z omenjenimi vprašanji menim, da je umestno, če se celovito lotimo tega vprašanja, saj ne gre zanemarjati dejstva, da v naše kulturne ustanove, organizacije in medije usmerjamo glavnino finančne pomoči, ki smo je deležni od slovenske in italijanske države. Prav pomanjkanje denarja bremeni razvojne procese, ki so potrebni. Kultura potrebuje sredstva, še posebno naša, ki ne razpolaga z večjim tržiščem, v katerem bi lahko imela možnosti za samofinansiranje in trženje. Naši ravnatelji, kulturni menedžerji in upravitelji zaradi finančnih skrbi ne najdejo dovolj časa in energij, da bi mislili na vsebine, to je na kulturno sporočilo, ki je bistvo njihovega dela. Nujno je, da preidemo iz zdajšnjega emergenčnega stanja in se resno lotimo zahtevnega dela ob spoznanju, da ne moremo računati na sistem, ki nas je v preteklosti reševal tudi iz nepredvidenih zagat. Zdajšnje stanje pa ne sme postati alibi, da ne poiščemo ustreznih rešitev in da se odpovemo iznajdljivosti in fantaziji, ki ju večkrat sprožajo ravno krizna obdobja.
Krovnima organizacijama je Urad RS za Slovence v zamejstvu zaupal skrb, da pripravita finančne plane za manjšinsko organiziranost. Dejstvo, da smo z Uradom uspeli ustvariti korektne in delovne odnose, jamči učinkovitejši odnos do naše organiziranosti. To vlogo še utrjujemo tudi zaradi širših povezav, ki smo jih ustvarili z vladnimi in parlamentarnimi sredinami v Sloveniji, kakor tudi z generalnim konzulatom v Trstu.
Večkrat slišimo pripombo, da so volitve v Zadrugo Primorski dnevnik predstavljale izgubljeno priložnost za našo skupnost, ker nismo znali najti skupnega jezika in smo se zato pomerili med seboj.
Menim, da sodi tudi ta problematika v dinamiko manjšinskega razvoja in sem zato prepričan, da bomo odslej znali bolje zastaviti skupno sodelovanje. Moram sicer podčrtati, da so bile takratne izbire sad dogovora Skupnega zastopstva in da je takratna prioriteta zadevala predvsem rešitev časopisa iz njegovih hudih finančnih težav. Danes lahko ugotovimo, da smo opravili vidne korake v smeri sanacije, za kar gre zasluga upraviteljem obeh teles, Zadruge in Prae, ki smo ju izvolili oziroma imenovali.
Sicer je med nami še nekaj takšnih izgubljenih priložnosti . Pomislimo samo na dejstvo, da nismo znali združiti glasbeno šolstvo pod skupno streho.
Prepričan sem, da bomo znali tudi te anomalije naše manjšinske družbe, ki predstavljajo zapuščino prejšnjega obdobja, odpraviti, ko bo pri vseh prevladal čut za skupno dobro. Skrbeti moramo, da bomo mlajšim generacijam zapustili takšno manjšinsko organiziranost, v kateri se bodo prepoznale in ki bo prikladna njihovim potrebam in zahtevam. Dobršen del mlajše generacije se namreč s težavo vključuje v zdajšnje manjšinske dinamike, kar v bistvu pomeni, da se oddaljuje od nas.
Spoštovani,
Slovenska kulturno-gospodarska zveza se je veselila nastanka Oljke in povezovalnega pomena, ki ga je ta forum sprožil v državi in tudi med nami. Zato z zaskrbljenostjo beležimo zdajšnje napetosti v levo-sredinskih koalicijah, tako vladni kot tudi v tistih na krajevni ravni. Tudi v tem primeru je nujno, da v tej bogatem mozaiku različnih izkušenj prevlada čut po skupnem dobrem. To velja tudi za našo manjšinsko organiziranost.
Vsem je jasno, da je Skupno zastopstvo opravilo svoje in je dodobra izmučeno in dotrajano. Zato je nujno in potrebno, da si čimprej omislimo primerno in učinkovito reprezentančno telo, ki bo delovalo povezovalno znotraj naše civilne in politične družbe ter bo predstavljalo našo skupnost v odnosih do Italije, Slovenije in Evrope.
V dogovoru s SSO-jem smo izdelali nekaj osnovnih izhodišč, na podlagi katerih bi se takšna reprezentativnost udejanjila. Zagovarjamo tezo dogovarjanja brez takšnega volilnega preverjanja, ki bi nas ponovno postavilo enega proti drugemu v lovu za volilni konsenz. Zagovarjamo razmišljanje prepletanja predstavnikov civilne družbe in izvoljenih predstavnikov v javnih, državnih in evropskih institucijah. S tem bi dosegli visoko legitimnost, znotraj katere bi lahko oblikovali naše reprezentančne ištance.
Vsem je že jasno, da smo se dokončno ločili od manjšinskega sistema, ki je bil značilen za ves povojni čas do prvih devetdesetih let. Sistem je naši skupnosti zagotavljal močno in finančno osnovo in jo postavil pod toplo gredo , daleč od zunanjih vplivov in izzivov.
Ustvarili smo si vrsto zaščitnih sistemov, zaradi katerih nismo pretirano potrebovali zakonskih zaščit, ki so nam danes nujne in ki so še posebej aktualne v zadnjem času.
Naša samozadostnost je nekoč blagodejno vplivala na naše življenje in zato nismo čutili pretirane potrebe, da bi stopili v areno vsakodnevnega soočanja in preverjanja z drugim, z bližnjim.
Danes je naš položaj povsem drugačen in nevihtni oblaki izpred nekaj let so nas postavili pred dejstvo, ko ni nič vnaprej zagotovljeno. Zaradi tega zahteva nova stvarnost tudi od naše organizirane skupnosti pospeševanje odnosov z večinskim narodom, ki pa morajo sloneti na ravni enakovrednega dostojanstva. Multikulturnost in večjezičnost nas ne smeta strašiti, ravno tako ju ne gre mitizirati. Gre za vrednoti, ki sta na jezikovno mešanem območju, kakršno je naše, nekaj povsem normalnega oziroma celo potrebnega.
Spoštovane delegatke, dragi delegati, cenjeni gostje,
zavedam se, da je bilo moje razmišljanje pomankljivo in veliko je še neobdelanih tem in razmišljanj. Kasnejši posegi in razprava naj mi bodo v oporo, da bomo na tem Kongresu izpostavili celovito sliko potreb in pogledov, ki so vezani na življenje naše narodnostne skupnosti.
Izzivov ne manjka in kljub vsemu tudi razlogov za optimističen pogled v bodočnost ne. Če bomo sposobni naše delo in našo prisotnost nastaviti tako, da se ne bomo zadovoljili le z vlogo pasivnega opazovalca dogajanj, potem lahko mirne duše zatrdimo, da smo pravilno izbrali geslo našega Kongresa.