Pričujoče spletno mesto uporablja sejne (nujno potrebne) piškotke ter druge piškotke (piškotke tretjih oseb) v namen zagotovitve najboljše uprabniške izkušnje. Spletna stran neposredno uporablja sejne piškotke, po Pravilniku o piškotkih pa obstaja možnost onemogočanja uporabe piškotkov, ki zbirajo spletne analitične podatke. V kolikor uporabnik nadaljuje z brskanjem po spletni strani ali zapre obvestilo o piškotkih, soglaša z uporabo vseh piškotkov.

X zapri

XXII. deželni kongres SKGZ

Predsedniško poročilo

Rudi Pavšič

Trst - Narodni dom, 9. maja 2003

Spoštovani gostje, drage delegatke, cenjeni delegati!
Deželni kongres Slovenske kulturno-gospodarske zveze želi biti priložnost, da spregovorimo o sebi kot o akterjih širšega družbeno-razvojnega procesa, ki ga zaznamujejo nekateri izredno pomembni dogodki.
Skorajšnje članstvo Slovenije v Evropski uniji oziroma širitveni proces z vstopom desetih evropskih držav pomeni tudi za naš prostor epohalni zasuk, ki nam ponuja vrsto izzivov in nam narekuje nove in različne predstave, ki jih imamo o sebi. Skratka, sili nas iz tradicionalnih miselnih struj, ki mnogokrat vodijo naše organizirano in siceršnje življenje.
Novi integracijski procesi se udejanjajo ravno v času, ko je naša skupnost po desetletjih prizadevanj postala priznana in to z dvema državnima zakonoma: prvi je zakon št. 482/99 o jezikovnih skupnostih v Italiji, drugi, št. 38/01, pa je izrecno namenjen zaščiti naše narodne skupnosti.
Članstvo Slovenije v Evropski uniji ter sprejetje zaščitnih norm pomenijo torej izrazit in zahteven izziv za vse nas. Nujna posledica dejstev je, da se bomo morali dokončno posloviti od manjšinskega "sistema", ki je sovpadal s časom, ki je danes že zgodovina, čeprav žal še vedno upočasnjuje naša hotenja po razvoju. Mentaliteta ljudi, tudi na vodilnih položajih, žal ne dohiteva vedno sodobnega tempa zgodovine.
Ne moremo in ne smemo torej ostati zasidrani v modelih, ki niso ne aktualni in ne uspešni. Mislim, kot je očitno, na delovanje v obdobju, ko je bila manjšina del ali celo orodje velikih ideoloških spopadov in tekmovanj: razklana navznoter ter močno in z različnimi nameni pogojena od zunanjih narodnih in mednarodnih faktorjev: s strani italijanske večine a tudi z brega jugoslovanskega socialističnega sistema. Če želimo kot Slovenci ohraniti našo identiteto v novih, evropskih dimenzijah, potem je potrebno, da postorimo nekaj bistvenih korakov v smeri prekoračitve neživljenjskih plotov in da obenem ne iščemo venomer v drugih razloge za naše težave. Tudi samopomilovanje je drža, ki jo je v nas usidralo prejšnje stoletje, čeprav v resnici nam ni manjkalo razlogov za jok. Žal pa solze niso več zmagovite...
Zarisati moramo strategijo za prihodnja desetletja. Poiskati moramo prioritete in znati jih moramo realizirati. V tem smislu smo skupaj s SSO organizirali Programsko konferenco. Gre za dejanje, ki vzbuja verjetno večja pričakovanja od možnih uresničitev. Konferenca pa bo gotovo jasneje zabeležila naše realno stanje na različnih področjih: od kulture do sociale, od gospodarstva do mladinskega vprašanja. Nudila nam bo potrebne informacije zato, da bomo lahko aktivno posegli v našo stvarnost, opravili pozitivno selekcijo in jasneje začrtali skupno bodočnost. Ponavljam, pri tem si ne delamo utvar. V marsičem smo namreč odvisni od zunanje politične volje, ki je ne pogojujemo; to velja na sicer različnih ravneh tako za Italijo kot za Slovenijo. Uspešnost konference pa bo odvisna tudi od moči, ki jo bosta imeli pobudnici pri uresničevanju nakazanih ali celo sprejetih sklepov. Tako SKGZ kot SSO nista državi, ampak le organizaciji civilne družbe, ki imata na voljo samo dialog in potrpežljivo prepričevanje najrazličnejših subjektov: manjšinskih in izvenmanjšinskih. Vsekakor je naša volja, da vsaj delno na novo oblikujemo našo podobo in življenje. To smo dolžni narediti. Bistveno pa bo tudi, če bodo posamezni subjekti v manjšini in seveda naše članice priznali vodstvom SKGZ in SSO, da glede ključnih vprašanj usklajujeta in, ko je potrebno, odločata.
Dejal sem, da moramo nekaj narediti. Danes namreč razpolagamo z izredno močnim sredstvom za dosego naših ciljev: z zakonsko zaščito. Naš jezik, naša kultura, naše gospodarstvo, teritorij in vzgojna središča so nosilni stebri, na katerih bomo lahko gradili nov slovenski dom, ki ne bo sameval na pusti njivi. Želimo, da bi stal skupaj z drugimi domovi v velikem naselju, ki mu pravimo Evropa. Ta dom pa bo moral biti tudi racionalno razporejen in ne le čustveno oblikovan. Upoštevati bo moral želje srca in navodila razuma.
Ali bomo pri tej gradnji uspešni? Ponavljam: ni samo od nas odvisno, kaj in kako bo. Zato potrebujemo pomoč in razumevanje drugih. Pomoč in razumevanje pa moramo izkazovati tudi mi drugim, ki skupaj z nami gradijo nov stanovanjski kompleks na tem križiščnem območju razširjene Evrope. Ne zapirajmo se sami vase in ne iščimo samozadostnosti v našem malem svetu! V tem smislu smo že začeli konstruktivni dialog z nam sorodnimi jezikovnimi skupnostmi: najprej z Italijani v Istri in s Furlani.
Spodletela trilaterala med Slovenijo, Hrvaško in Italijo v začetku devetdesetih let je namreč v dobršni meri ohladila odnose med nami in italijansko manjšino. To ni bilo dobro. Zato smo v zadnjem letu, tako kot smo storili znotraj manjšine med krovnima organizacijama, stopili na pot odločnega in prepričanega sodelovanja. Rezultati niso izostali. Sedimo skupaj za istitucionalnim delovnem omizjem med našo Deželo FJK in Republiko Slovenijo. Skupaj smo izdelali nekaj evropskih projektov, načrtujemo veliko kulturnih, športnih, umetniških in gospodarskih skupnih pobud.
Delujemo torej v smislu izjave, ki jo je minister za odnose s parlamentom Carlo Giovanardi izrekel ob nedavem obisku v Ljubljani, kar predstavlja pomemben mejnik v perspektivi nadaljnjih odnosov. Zato se strinjam z njim, ko ugotavlja, da sta manjšini, italijanska v Sloveniji in slovenska v Italiji, veliko bogastvo in mesta, kot so Trst, Gorica in Koper bi ne bila to, kar so danes, brez prisotnosti različnih narodov in kultur. Ustvariti je potrebno model, ki bo zajamčil enako izvajanje zaščite manjšinskih pravic; v prvi vrsti kar zadeva uporabo jezika.
Z isto prepričanostjo smo stopili na pot sodelovanja s furlanskimi organizacijami in se skupaj trudimo za izvajanje zaščitnih norm na jezikovnem in narodnem področju.
Dobri odnosi med Slovenijo in Italijo nam pomenijo izhodišče za našo rast in za odpravljanje še odprtih vprašanj. Pozitivnost takšnih odnosov bistveno prispeva k procesu evropske integracije in torej stabilizacije političnega in družbenega položaja v Evropi.
K uspešnemu razvoju sodelovanja sosednjih držav so brez dvoma prispevali nekateri ukrepi, ki odpravljajo razloge za napetost ob meji. Ponovno imamo v mislih sprejetje zaščitnega zakona za Slovence ter zakona za povračilo škode optantom v zvezi z zapuščenim imetjem. Naglašujem pozitivne note, čeprav ne beležimo le teh.
Trend v omenjenih odnosih se je namreč nekoliko zaustavil, kar ne koristi nikomur. Pri izvajanju zaščitnega zakona se stvari v resnici žal še vedno premikajo po polževo in včasih v rakovi smeri. Desnosredinske koalicije, predvsem v Trstu, močno pogojujejo izbire v prestolnici, kar je ključnega pomena za vse nas. Kako drugače razumeti, denimo, Scajolov dekret o enojezičnih izkaznicah, ki še velja, ter paralizo pri izvajanju zaščitnih norm, predvsem tistih, ki niso vezane na delovanje paritetnega odbora oziroma na opredelitev teritorija, kjer se bo zakon udejanjal.
Pa tudi s teritorializacijo ni vse v redu. Slednja je bistvena za celovito uveljavljanje zaščitnega zakona, ki je vezan na teritorij, pri nekaterih neodtujljivih točkah, kot so npr. raba slovenskega jezika v javnosti (čeprav ne povsem), "vidnost" manjšine, šolstvo itd. V zvezi s teritorializacijo je bilo in je največ odprtih vprašanj prav v Trstu, ki pomeni zgodovinsko središče Slovencev v Italiji, a tudi vseh Slovencev. Nekoč je Trst veljal kot drugo mesto po Ljubljani.... No, prav neprebavljena zgodovina s svojimi simboli spora in s trdimi jedri preostalega nacionalizma preprečuje, da bi postal Trst normalno mesto, skratka to, kar je: mesto, v katerem živi italijanska večina, kjer živijo s svojimi najpomembnejšimi sedeži in ustanovami Slovenci ter seveda tudi druge narodnosti in veroizpovedi. Najbolj pisana in multikulturna podoba Trsta se izkazuje prav v njegovem središču, ki ga žal del italijanske večine še vedno tabuizira v luči sporov, ki so se vili od 19. preko vsega 20. stoletja ter povzročili tudi ogromno žrtev in trpljenja. Normalizacija in priznanje Trsta za to, kar je, bi pomenila skok čez tisti plot, ki je nam vsem, Slovencem in Italijanom, preprečeval višjo kakovost življenja, prijaznost odnosov in nenazadnje gospodarski in kulturni razvoj. Trst je star tudi zato, ker želi ostati star in ker se boji gledati na preteklost z očmi sodobnikov, ki so bolj odgovorni za to, kar bo, kot pa za to, kar je bilo.
Ustvariti je treba torej priložnosti, da bi naša Dežela v duhu zdravih "devolucijskih" procesov prevzela pomembnejšo vlogo pri razvijanju odnosov do Slovenije in drugih regij v kontestu razširjene Evrope. Opremiti se bo treba, da bo filozofija, ki je spremljala zakon za obmejna območja, postala funkcionalna novemu času in novim pričakovanjem.
Bližajoče se deželne volitve nas bodo v naslednjih tednih postavile pred pomembne izbire. Naš cilj bi moral biti, da bi najpomembnejši krajevni upravi zagotovili najboljšo možnost, da bo lahko odigrala središčno vlogo tudi v novih širitvenih procesih ter bolje uveljavila svojo specifičnost, ki ji pripada predvsem zaradi prisotnosti naše narodnostne skupnosti in furlanske manjšine: skupaj smo sicer večina. Zato nam je nerazumljiv pogosto mačehovski odnos Dežele do nas. Status Dežele s posebnim statutom zagotavlja ustanovi na stotine milijonov evrov dodatnih proračunskih sredstev. Manjšina, ki nosi "zaslugo" za te prednosti, pa nima od tega ničesar. Niti takrat, ko je bila v veliki stiski in skoraj leto dni brez finančne pomoči, ni Dežela opravila svoje dolžnosti. Večkrat smo imeli občutek, da so naša vprašanja postala le predmet političnega kupčkanja. Pogrešali smo znamenja neke programske politike do manjšinskega vprašanja in to ne le v zvezi z denarjem. Večkrat slišimo, da je manjšina bogastvo Furlanije-Julijske krajine. Zakaj potem nismo bili nikoli obravnavani kot pomembni člen skupnosti? Če smo bogastvo, zakaj ne beležimo pravilnega razumevanja za naš obstoj in za našo uveljavljanje? Kako naj razumemo ukinitev gorskih skupnosti in težnjo po nastanku kraškega parka, ne da bi pri tem imel slovenski človek nobene vloge? Zakaj je bila SKGZ, ki je raprezentativna organizacija in ima vse pogoje v redu, oškodovana, ko je šlo za izbiro članov paritetnega odbora? Lahko bi spregovoril tudi o nepriznanju SSG in ZSŠDI.
Obstajajo pa tudi sončne strani v odnosih med manjšino in Deželo. Teh je žal premalo in so prej sad dobre volje posameznikov kot prepričane politično-upravne izbire.
Odnose z javnimi inštitucijami pa želimo kljub mnogim slabim izkušnjam graditi na pozitivnih temeljih, kot so tisti, ki jih postavljajo v Gorici, ki je postala laboratorij nove Evrope. Sodelovanje mest ob meji, kjer je vidno tekla železna zavesa, danes ponuja vsem možnost za nove izzive in sodelovanja in to ne samo na infrastrukturnem ali zdravstvenem področju. Model dveh Goric je postal zanimiv za vso Evropo in iz vse Evrope prihajajo k nam, da bi ga opazovali in posnemali.
Takšno sodelovanje odpravlja v ljudeh strahove, ki so še prisotni in ki preprečujejo normalno in stvarno sodelovanje večine z manjšino in obratno. V Gorici so in smo dokazali, da ne gre za prevarikacijo enega nad drugim. Vsakdo ostaja to, kar je, vendar z veliko intelektualno odprtostjo do drugega-drugačnega v prepričanju, da lahko sobiva v miru, kar pa je že osnovno vodilo nove Evrope.
Gre torej za novo idejo o življenju, ki pri nas ni še dobila povsod domovinske pravice, saj se moramo, ob zglednih primerih, dnevno soočati z raznovrstnimi pobudami, ki so izraz starega in nesmiselnega nacionalnega spora.
Problematična in zapletena ostaja, kot sem že rekel, tržaška stvarnost. Po Illyjevi upravi smo mislili, da so minili časi, ko so krajevni mogotci kopičili politični kapital z nabojem ostrega nacionalnega nasprotovanja in protislovenstva. Zmotili smo se. Objektivno doživljamo regres v odnosih. Že sam spomin na pretekle tragične zgodovinske dogodke ne dovoljuje kake spoštljive in resnično skupne komemoracije in to kljub jasnim besedam, samega predsednika republike C.A. Ciampija. Tudi letošnji 25. april je bil v Trstu vse prej kot zgleden. Pokrajina Trst je samosvoje pripravila nesprejemljivo slovesnost. Prišlo je do uradne proslave pri bazoviški fojbi, ki so jo de facto povezali z Rižarno. Trst se je ponovno razdelil v dva bregova in to ob dnevu osvoboditve! Desna sredina ni znala niti primerno ožigosati popoldanskega shoda naciskinov pri fojbi, ki je pomenil množično in dokumentirano apologijo fašizma, ki je v Italiji zakonsko prepovedana!
Takšnega Trsta, kjer se ob vrednotah, ki naj bi bile skupne za vse državljane Italije, ločujemo in spopadamo, ne želimo in storili bomo vse, da bo naše mesto drugačno, evropsko in odprto proti vzhodu v smeri obmejnega sodelovanja in novih infrastrukturnih izzivov, ki jih ponujajo udejanjanje petega koridorja, sodelovanje severnojadranskih pristanišč ter delovna omizja na relaciji Dežela FJK-Slovenija.
Storiti moramo tudi nadaljnji korak v odnosu do občinskih, pokrajinskih, deželnih in državnih institucij ter prav tako na izraziteje politični ravni. Gre za nov premik k ustvarjanju družbe dialoga, ki naj bo sposobna premostiti arhaične delitve, pregrade in bolečine. Razumeti pa moramo, da družba dialoga sloni na jasnih predpostavkah, predvsem pa da dialog ni sam sebi namen. Dialogu morajo slediti konkretna dejanja in slednja pričakujemo tudi od naših sogovornikov. Prav v luči dialoga nam po našem mnenju manjka bistveno telo: resnično in legitimirano manjšinsko predstavništvo. Ne moremo se predstavljati od Rima do Ljubljane v skupini, ki je bolj podobna izletnikom kot pa resnemu predstavniškemu telesu. SKGZ je večkrat predlagala predstavništvo, ki bi ga izvolili tako slovenski javni upravitelji kot organizacije civilne družbe. Naš predlog ni bil nikoli ultimativen. Žal se večina strank in slovenskih komponent v njih za ta predlog ni ogrelo in žal ni nakazalo niti alternative, čeprav smo zabeležili nemajhno zanimanje krajevnih upraviteljev. Zadržanja strank mnogokrat ne razumemo, kajti predstavnika SKGZ in SSO morata pogostokrat romati na sestanke in zasedanja, ki so specifično političnega značaja in si po opravljenem delu poleg satiričnih vinjet zaslužita tudi grajo strank, ki jih ob zaželjenem trenutku ni na spregled... Skratka, s strani zainteresiranih si zaslužimo vsaj odgovor, ki ne bo le megleno žongliranje z besedami. V bistvu se nam pri tem odpira vprašanje o odnosih med organizacijami civilne družbe in strankami. Pojma opredeljujejo učene razprave, ki bi jih ne povzemal. Vemo, da se vloge organizacij civilne družbe in strank vedno ne prepletajo in tudi dobro je, da je tako. Mislimo na sindikate, na najrazličnejša združenja poklicev in interesov. Menimo pa, da je za demokracijo bistvena razvejana in dobro organizirana civilna družba.
Zato menimo, da je lahko civilna družba močan vzpodbujevalec strank in političnih koalicij, ki prevzemajo vodstvo za vodenje države in njenih ustanov. Konec koncev med Slovenci v Italiji ni več čas, ko so med našimi organizacijami ter inštitucijami in strankami veljali tipično "diplomatski" odnosi. Niti ni čas, da bi znotraj manjšine ugibali, kdo bo prevladal nad drugim in ga izpodrinil. Če kdo še tako misli, slabo misli.
Živimo torej v obdobju izrednih zgodovinskih sprememb. Vem, da je stavek že refren mojega posega, vendar so nekateri poudarki bistveni. Za vse nas spremembe ne predstavljajo le gole gospodarske operacije, temveč prav v tem prostoru pomenijo pravi preobrat in to še posebej v kulturnem, političnem in psihološkem dojemanju sebe in sveta, ki nas obkroža. Pred subjektivno dilemo, ali naj nove procese spremljamo kot protagonisti ali pa naj se pred njimi obvarujemo z zapiranjem vase, se je velika večina prebivalcev, pa tudi kulturnikov in politikov, odločila v prid zgodovinski priložnosti, da stopimo na novo pot.
Vendar integracija še ne pomeni homologacije. V tem smislu se ponovno in popolnoma strinjam z velikim in prepričanim evropeistom, kot je predsednik italijanske države Carlo Azeglio Ciampi. Z vrha svojih nenavadnih izkušenj namreč gleda s pričakovanjem na veliko Evropo in istočasno ponosno poudarja svojo pripadnost italijanskemu narodu. Prav tako tudi mi, italijanski državljani slovenske narodnosti, ponosno izpričujemo našo slovensko narodno pripadnost. Gradimo nov prostor in način življenja, kjer naj vzajemno priznavanje identitete zamenjuje logiko izključevanja. Iz tega zornega kota gre zato razumeti pravice, ki jih italijanska ustava jamči slovenski manjšini in manjšinam na splošno. Na to mislimo Slovenci, ko zahtevamo spoštovanje zaščitnih zakonov. In zato nam je popolnoma tuja lažna debata o »bilingvizmu«, ki še posebej v Trstu predstavlja mučno dediščino in izigravanje iz minulega stoletja. Ne sprejemamo, da nam dajejo v usta besede in zahteve, ki jih ne izrekamo!
V kontekst izkrivljanja zavesti se vključuje tudi pojem spomina, ki je spojen s pojmom zgodovine. Dejstvo je, da različne identitete predpostavljajo tudi različne spomine, dogajanja, čustva in osebne ter družinske travme. V družbi dialoga pa so potrebni soočenje, izmenjave mnenj in debatiranje. Vsak ima pravico do svojega spomina in da ga zagovarja. To pa ne predpostavlja sovraštva! Družiti nas vendarle mora skupna lestvica vrednot, ki naj nujno sloni na zahodnoevropskih vrednotah protifašizma in odporniškega gibanja, ki se danes istovetijo z odvračanjem vsake oblike nacionalizma, ksenofobije in rasizma. Te vrednote so konec koncev jasno in brez ovinkarjenja zapisane v italijanski ustavi.
SKGZ podpira težnjo k dialogu, razbremenjeno in brez predsodkov, brez strahu ali očitkov vesti v prepričanju, da lahko tako sooblikujemo pogled naprej, ki naj ne sloni na puhlih politično-strankarskih interesih ali na fasadah iz lepenke. Konec koncev smo to dokazali znotraj same manjšine, kjer smo preskočili dokaj strme plotove delitev in nerazumevanja. V tem smislu ostaja naše sodelovanje s SSO strateško. Bistveno pa je, da skupaj rastemo in da si med sabo pravično delimo tako zasluge kot bremena: današnja in jutrišnja. Sodelovanje ne pomeni enačenja ali poplitvitve misli in razlik. Sodelovanje pomeni moč za bodočnost ali moč prihodnosti, ki nas nezadržno kliče. Voz, ki pelje proti novim obzorjem, pa moramo vleči obojestransko in z vsaj podobno močjo, drugače en "vol" omaga ali pa se vleka upočasni. Tudi sinergija pri vleki je stvar domene, je pa potrebna.
Glede nas so torej stvari jasne: besede in dejanja razumemo brez ovinkarjenj in brez tisočih besednih odtenkov. Verjamemo v velike zgodovinske korake in ne v minimalizme, ki težijo k temu, da bi se vse spremenilo zato, da bi ostalo vse kot prej. Jasno je, da skrbimo zase, vendar s pogledom v daljave, ki zdaleč presegajo manjšinski vrt. Novi izzivi, odpiranje, sodelovanje v manjšini in izven manjšine se torej dogajajo znotraj nove Evrope, ki je stvarnost, a bi se sesula, ko manjšin ne bi bilo in ko bi zavladalo žezlo Enega, ki bi brisalo pisan evropski mozaik jezikov, kultur, tradicij in želja po uspešni prihodnosti.

Spoštovani gostje, drage delegatke in delegati,
ponavljam: vstop Slovenije v Evropsko zvezo bo tudi za nas pomenil enkratni zgodovinski dogodek in priložnost za nove, kvalitetnejše in uspešnejše medsebojne odnose.
Kako si predstavljamo sodelovanje z matično državo? Izposodil si bom citat predsednika Kučana, ki je za Primorski dnevnik povedal, da je Slovenija kot matična država slovenskega naroda odgovorna za položaj, za pravice in tudi za varovanje slovenskih manjšinskih skupnosti v sosednjih državah. To ni samo njena ustavna odgovornost, ampak je tudi moralna. Vprašanje seveda je, ali je tudi manjšina dovolj zrela, da v razmerju z matično domovino nastopa enotno, da kot manjšina enotno postavlja svoje predloge in zahteve do nje ali pa ne. To seveda velja tudi za manjšinsko nastopanje do organov države, v kateri manjšina živi. Glede Slovenije seveda še nismo izgladili vseh poti.
Predvsem na kulturno-jezikovnem področju bo treba ustvariti nova izhodišča pri sodelovanju in dopolnjevanju med zamejstvom in matičnimi Slovenci. V središče pozornosti moramo skupaj, mi in Slovenija, ponovno postaviti pojem skupnega slovenskega kulturnega prostora in ga nato konkretizirati. Omenjeni kulturni prostor naj bi našel svojo zakoličeno veljavo v Slovenskem nacionalnem kulturnem programu, ki bi moral biti tako zapisan, da se ne bi zaustavil prav na meji, ki izginja. Slovenski nacionalni program mora nujno zaobjeti ves slovenski narod in Slovence in ne le tistih, ki živijo znotraj državnih mej Slovenije.
Načelo naj velja za jezik in kulturo, a tudi za druge družbene dejavnosti, predvsem na gospodarski ravni. Tudi v tem pogledu se slovenski nacionalni prostor naglo spreminja. Povsem novo podobo zadobiva prav njegovo obrobje, h kateremu prištevamo tudi "zamejstvo". Vstopanje Slovenije v Evropsko unijo bo v ta naš že skupen prostor prineslo postopno prenehanje učinkov, ki jih ima meja tudi kot ekonomska ločnica. Na osnovi povedanega menim, da bi se morale v tem prostoru izoblikovati ustrezne strateške povezave med slovenskimi gospodarskimi subjekti iz zamejstva in iz Slovenije. Vse bolj potrebno bo utrjevanje poslovnih vezi med slovenskim prostorom in Italijo in to z aktivno vlogo slovenskih dejavnikov pri usmerjanju finančnih tokov. Uspeh takšnega razmišljanja zahteva ohranitev bančno-finančne prisotnosti na obmejnem prostoru. Predvsem v večjih centrih, kot sta Trst in Gorica, je treba utrditi našo gospodarsko navzočnost. V ta namen se mi zdi nujna povezanost gospodarstva Slovencev v Italiji z gospodarskimi strukturami v Sloveniji. Le tako bomo ustvarili enovit gospodarski trg, ki edini lahko primerno in učinkovito konkurira z drugimi in bolj agresivnimi gospodarskimi sredinami v sosednjih državah. Če bomo pravilno dojeli perspektivo takšne gospodarske "filozofije", bosta slovenskim manjšinam v sosednjih državah zagotovljeni narodnostna in gospodarska samozavest, ki nas bosta delali ponosne in v tolikšni meri gospodarsko samostojne, da ne bomo prisiljeni venomer hoditi naokoli z iztegnjenjo dlanjo.
Spoštovani, moje poročilo se bliža zaključku.
Na jutrišnjem nadaljevanju kongresa bo priložnost, da poglobljeno razpravljamo o številnih temah, ki so vezane na našo organizacijo, na njeno sodelovanje z drugimi, na članice in na odnose znotraj manjšine. Zato vabim delegate, da na jutrišnjem kongresu v Nabrežini izspostavite vaše poglede in če je potrebno tudi kritične pripombe, da bomo s skupnimi močmi učinkoviteje zarisali načrte in poglede za vnaprej. Jutri bomo lahko bolje opredelili tudi našo notranjo učinkovitost in metode dela. Jasno je, da se slednje, in to na vseh področjih, ne bodo izognile odgovornosti, prozornosti in sprejemanju različnih, tudi kritičnih, mnenj.
Preden predam besedo gostom, pa mi dovolite, naj na tem Kongresu in po težkih letih vendarle z zadoščenjem ugotovim, da je SKGZ ponovno v osrčju dogajanja. Bodimo ponosni nanjo!
Pojdimo skupaj po poti, ki nas čaka! Imejmo v organizaciji, v manjšini in v svetu moč prihodnosti!