Srečanje vodstev SSk in SKGZ

Po daljšem obdobju sta se v prostorih SKGZ v Gorici srečali deželni vodstvi stranke Slovenske skupnosti in Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Delegaciji sta vodila deželni tajnik SSk Damijan Terpin (z njim sta bila še strankina pokrajinska tajnika Peter Močnik in Julijan Čavdek ter deželni svetnik Igor Gabrovec) in deželni predsednik SKGZ Rudi Pavšič, ki sta ga spremljala pokrajinska predsednika Jole Namor in Livio Semolič ter člani vodstva Marino Marsič, Dorica Kreševič in Jurij Kufersin. Srečanje je nudilo priložnost za obravnavo vrste za manjšino pomembnih vprašanj. Med razpravo, ki je bila naravnana na iskrenosti in konkretnosti, so prišli na dan tako skupni pogledi kot tudi razlike. V svojem uvodnem nastopu je Rudi Pavšič sogovornike seznanil s pripravami na deželni kongres SKGZ, ki bo pomemben zlasti iz vsebinskega vidika, saj bodo na njem sklepali tudi o novih načinih organiziranja v sklopu naše manjšine. SKGZ je mnenja, da določeno statičnost gre odpraviti in da velja se potruditi, da bi poiskali primernejše pristope, ki gredo v smer duha programske konference. To, je potrdil predsednik Pavšič, pa ne pomeni, da se bo okrnilo sodelovanje obeh krovnih organizacij. Ravno obratno: iskati je potrebno operativne rešitve za nekatera vprašanja, ki so že preveč let zablokirana. O tem naj bi razpravljali na poglobljenem srečanju vodstev obeh krovnih organizacij. Pavšič je bil še mnenja, da so spoznali, da v bližnji bodočnosti ne bo prišlo do poenotenja krovnosti, kar bi za SKGZ pomenilo dejanje odpravljanja zgodovinskih delitev in razhajanj, kot tudi ne vidi stvarnih možnosti, da bi se manjšina politično zbrala v eni sami stranki. Ob teh ugotovitvah bi bilo zato potrebno pragmatično sestaviti omizje, okoli katerega bi se različni manjšinski akterji dogovorili o nekaterih prioritetah in poiskali primerne sinteze ter jih tudi udejanjili. Deželni tajnik SSk Damijan Terpin je izpostavil stališče, da bi bilo enotnost manjšine potrebno graditi s sočasnimi postopki združevanja na ravni civilne družbe in političnega nastopanja v logiki zbirne stranke, ki naj bi torej povezovala različne politične opcije. To bi šlo v smer doseganja enotnosti ob istočasnem ovrednotenju različnih političnih pogledov. Stranka SSk je po Terpinovem mnenju to odprtost nenazadnje pokazala z nedavnimi deželnimi volitvami, ko je na svojih listah sprejela kandidate z različnimi političnimi porekli, kar so slovenski volivci očitno nagradili. Kar zadeva evidentiranje „manjšinskega predstavništva“ je bil Terpin mnenja, da v naši skupnosti delujejo tri enakovredne sredine z izrecno slovenskim predznakom. To sta krovni organizacij SKGZ in SSO ter stranka SSk. Kot kompromisni predlog je predlagal začasno politično zastopstvo, ki naj ga sestavlja enakovredno predstavništvo obeh krovni organizaciji, SSk in leva opcija v manjšini, ki je trenutno razpršena pod različnimi siglami italijanskih vsedržavnih strank. Med bogato razpravo je bila posebna pozornost namenjena bližnjim občinskim volitvam. SSk je na osnovi dosedanjih pozitivnih izkušenj predlaga načelno pripravljenost na skupne liste (t.i. dolinski model) ali volilne dogovore (t.i. repentaborski model) v vseh narodno mešanih občinah, kar bi povezalo slovenske levosredinsko usmerjene volivce. Predstavniki SKGZ so dejali, da se organizacija neposredno ne bo ukvarjala s pripravami na občinske volitve ter izrazili mnenje, da naj vsaka občina ločeno, tudi na podlagi dosedanjih dobrih upravnih izkušenj, obravnava možnost takšnih ali drugačnih koalicij, kar je posebej aktualno zlasti na Goriškem. Različna so bila stališča SSk in SKGZ tudi kar zadeva vrednotenje pomembnosti slovenske oz. drugih italijanskih strank, v katere se prepoznavajo tudi Slovenci. SKGZ in SSk pa sta si bili edini v ugotovitvi, da so tovrstna srečanja in sploh skupna omizja potrebna tudi zato, da bi se izognili pretirano polemičnim tonom in ostrinam, predvsem preko medijev in v javnosti. Truditi se velja v iskanju sinteze v različnosti.