Tiskovna konferenca SKGZ ob izteku leta 2009

PRIMORSKI DNEVNIK, 29. decembra 2009

Slovenci v Italiji smo od italijanskih oblasti tako na državni kot na krajevni ravni deležni »institucionalnega prezira«, kot da bi bili »nevidna manjšina«, dokazov za to pa je cela vrsta, od izničenja vsote v deželnem skladu za Slovence in neupoštevanja predlogov deželne komisije za slovensko manjšino pa do polemik okoli težav s podelitvijo častnega meščanstva Trsta Borisu Pahorju in zahvale župana Rezije Sergia Chineseja, da Kanin ločuje Rezijo od Slovenije. K temu je treba dodati še notranje polemike med Slovenci samimi, medtem ko bi morali stremeti, da se duhovi pomirijo in da se oblikuje stalno skupno predstavništvo manjšine. To je ocena Slovenske kulturno-gospodarske zveze o položaju slovenske narodne skupnosti ob izteku leta 2009, ki so jo predstavniki te krovne organizacije podali na včerajšnjem srečanju z novinarji na sedežu SKGZ v Trstu. Deželni predsednik Rudi Pavšič ter pokrajinska predsednika za videmsko in goriško pokrajino Luigia Negro in Livio Semolič (slednji je nastopil tudi kot deželni tajnik, medtem ko sta bila prisotna še Marino Marsič in Boris Mihalič) so podali nič kaj laskavo oceno o odnosu državnih in krajevnih oblasti do naše skupnosti, ki se izraža predvsem v nekem ne-odnosu, tako da manjšina nima sogovornika. Zato kriza Slovenskega stalnega gledališča, ki je vzbudila tolikšno pozornost, ni nekaj edinstvenega, ampak je le kamenček v mozaiku širše problematike, ki nastaja zaradi omenjenega zadržanja. To pa še ni vse, saj je treba v medijih tudi brati o »notranjih manjšinskih zdrahah«, kot je Pavšič imenoval polemike, do katerih je prišlo na in po seji deželne komisije za Slovence in predmet katerih sta tudi krovni organizaciji, kot da bi bili le-ti krivi vsega. Če ni strategije v civilni družbi, kot se očita SKGZ in Svetu slovenskih organizacij, je prav tako ni niti v politiki, je dejal predsednik SKGZ, ki prav na političnem področju zaznava politično, vsebinsko in kadrovsko šibkost. Vse to se odraža tudi pri upravljanju slovenskih občin, kjer so župani po Pavšičevih besedah prepuščeni samim sebi. Javne polemike oddaljujejo ljudi od naših organizacij, zato je treba nehati z notranjo konfliktnostjo in združiti sile ter pustiti ob strani tiste posameznike, ki po Pavšičevih besedah skušajo dražiti naše organizacije: SKGZ, ki je pred časom predlagala ustanovitev Zveze Slovencev, meni, da si je treba omisliti stalno skupno predstavništvo. Glede sodelovanja med SKGZ in SSO, organizaciji delujeta v dveh realnostih, v določenih trenutkih pa se vodstvi srečujeta in dogovarjata, to pa je trenutno tudi največ, kar lahko storita. Vsekakor SKGZ misli vztrajati na poti reform: te so potrebne, meni Pavšič, ki je opozoril predvsem na potrebo po spremembi organiziranosti in sistema financiranja manjšine, a to pod pogojem, da je podpora v organizacijah in pri ljudeh. Posebej o položaju v videmski pokrajini je govorila Luigia Negro, ki je opozorila, kako tamkajšnja politika noče priznati slovenskega izvora krajevnih narečij, zaskrbljena pa je tudi zaradi napovedane reforme krajevnih uprav v FJK, ki bi utegnila vplivati na način podeljevanja denarnih sredstev iz zaščitne zakonodaje: potrebno bi bilo, da bi jih dobile občine ali kaka druga ustanova (ne pa pokrajina). Negrova, ki se je tudi spomnila desetletnice zaščitnega zakona št. 482/1999, vsekakor polaga veliko upanje v projekt Jezik, ki bo, če bo sprejet, pomagal uresničiti projekt slovenskega kulturnega centra v Špetru. SKGZ vsekakor želi še naprej delovati kot aktivna sooblikovalka in povezovalka obmejnega prostora, kar je dokazala tudi na Goriškem s skupnimi srečanji s predstavniki istrskih beguncev, je opozoril Livio Semolič in dodal, da organizacija deluje v oporo županoma Gorice in Nove Gorice Ettoreju Romoliju in Mirku Brulcu za nadaljevanje in nadgradnjo sodelovanja med mestoma. Občina Gorica si zdaj prizadeva za ustanovitev medobčinske evropske skupine za teritorialno sodelovanje, ki bi utegnila nastati že januarja.

Ivan Žerjal