XVIII. občni zbor SKGZ
Trst – Kongresno središče Tržaškega velesejma, 12. junija 1992
Predsedniško poročilo
Klavdij Palčič
Spoštovani gostje, dragi odposlanci!
Svet je priznal slovensko državo – OZN jo je sprejela v svoje članstvo – s tem se odpira povsem nova faza v zgodovini našega naroda. To priznanje si je slovenski narod priboril skupno z drugimi državljani Slovenije na premočrten in dokaj hiter način.
Premočrten, ker je zahteval zase pravice, ki jih sam priznava tudi drugim narodom, ker je za spore vztrajno ponujal pogovore in dogovore, ker je bil plebiscitno enoten in trdno odločen tudi z oboroženim odporom proti vojaški intervenciji priboriti si samostojnost in suverenost. Da je mednarodno priznanje prišlo dokaj hitro pa lahko rečemo le, če želimo s tem oceniti uspeh mlade države, ki je leto dni po oklicu svoje samostojnosti že dobila svoj sedež v palači OZN. Kako dolga pa je bila pot slovenskega naroda, da se je njegova državotvornost izpolnila na način, ki je lasten svobodnim nacijam pa se ne kaže le v dogajanju zadnjih – čeprav tako odločilnih časov – pač pa v dolgem pohodu našega naroda skozi najtežje preizkušnje ter (kot smo zapisali v preambulo za naš novi statut) “z izročili svobodoljubja, v težnjah in bojih za demokratične odnose med ljudmi in narodi za zaščito blaginje in človekovega dostojanstva; preko Prešernove zdravljice in izkušnje odpora pod fašizmom in v narodnoosvobodilnem boju” vse do dogodkov današnjih dni.
Za nas Slovence, ki ne živimo v slovenski državi, ki pa smo kot del slovenskega naroda trdno vraščeni v njegovi zgodovini, je zavest o tej pripadnosti, o naši soudeleženosti v tej zgodovini, življenjske važnosti.
Uveljavljati kontinuiteto in povezanost našega naroda – skupni kulturni prostor, kot smo temu rekli – je bilo za nas tu, na robu slovenskega narodnega teritorija vseskozi odločilno za naš obstoj. Prizadevanja za to so si sicer bila lahko med seboj tudi zelo različna, važno je bilo, da so bila porojena od želje, da bi se uveljavljali enakovrednost in enakopravnost našega naroda. Ta želja je bila v resnici naša edina prava moč (druge nikoli nismo imeli). Z njo smo se poskušali uveljaviti, na njej smo gradili svoj obstoj. Kadar nismo znali najti te motivacije ali kadar smo jo izgubili, nas je kot Slovence odneslo in nas utopilo v tujem morju. Zgodilo se je tistim, ki so popustili prepotentnosti, ker jim ni bilo do enakopravnosti, ali tistim, ki so hoteli svoji majhnosti in so se odpovedali svoji enakovrednosti, ali onim, ki so postali mlačni do svojega naroda v imenu enakosti med ljudmi v vsem razen v svojem dostojanstvu biti in ostati to, kar človek je – sin svojega naroda.
Stik z velikim italijanskim narodom, čigar zgodovino, kulturo, iznajdljivost in ustvarjalnost smo želeli že od nekdaj spoznavati in razumeti, da bi nam bile v oporo pri naši narodni emancipaciji, nam je, žal, pomenil večkrat tudi grožnjo, kadar je svojo vsestransko premoč, po volji svojih slabih voditeljev, uporabil za pritisk in nasilje nad nami zato, da bi se samim sebi izneverili in se asimilirali. Te krivice so se nam zapisale globoko v kolektivni spomin. In prav v tem našem težkem izkustvu je treba tudi poiskati ključ za razlago krivic, ki smo jih tudi mi, kljub svoji majhnosti, ali morda prav zaradi nje, mogli komu povzročiti predvsem v trenutku zmage v II. svetovni vojni.
Vsega tega – krivic enih in drugih – ne more nihče zbrisati. Ravno tako pa tudi ni mogoče likvidirati vprašanja našega odnosa do agresorja in njegovih žrtev z enostavnim izenačenjem vseh v imenu vojne, ki ne prizanaša, časovne oddaljenosti tistih dogodkov ali enake pietete do vseh mrtvih.
Temeljna razlika ostaja jasna in odgovarja na vprašanje: kdo je bil na zgrešeni, agresorski, nacifašistični strani in kdo na strani pravilnega odpora – na strani protifašističnega zavezništva. Ločnica je bila že zdavnaj postavljena; zgodovina ne bo mogla biti sprevržena. Za kaj takega ne more biti resne zaskrbljenosti, kljub nekaterim takšnim poskusom. Za početje take sorte se ne čudimo toliko tukajšnjim trdovratnim črnim nostalgikom, ki še posebno radi blatijo in oskrunjajo spomenike slovenskega protifašističnega boja, mnogo bolj so nas zaboleli podobni pojavi v matični domovini. (https://swagatgrocery.com/)
Sprava v Rogu naj bo za vse Slovence mejnik, da ne bomo več usmerjali svojih skrbi v iskanje sovražnikov, pač pa v iskanje najboljših rešitev za vsa realna pereča vprašanja našega življenja.
Takšen odnos do življenja, ki naj mu bodo v oporo institucije in politika, bi se moral uveljaviti povsod, če naj ima prednost treznost in razsodnost pred instinktom in iracionalnostjo.
Za to se danes odpirajo velike možnosti ravno v tem prostoru, kjer mi živimo. Od naše sposobnosti, ki bo odraz naše dejanske kulturne in demokratične zrelosti bo odvisno, če bomo znali iz neštetih in težkih problemov, ki so se odprli s padcem ideoloških pregrad, narediti toliko odgovarjajočih priložnosti za boljši svet, za boljše življenje.
Pravim “mi”, in s tem seveda ne mislim samo na SKGZ ali na našo manjšino, ampak na vse ljudi tega prostora – predvsem naše dežele in Slovenije pa tudi še širše naokrog. Takšne želje, takšni načrti so danes v tem našem skupnem širšem prostoru, po zelo dolgem zgodovinskem obdobju, prvič ponovno usmerjeni vsi v isti cilj: v čim hitrejšo in čim uspešnejšo integracijo. Gre seveda, kot vsi dobro vemo, predvsem za gospodarsko sodelovanje, za pospeševanje znanosti in razvoja, da bi se čimprej premostile vse neštete razlike v razvitosti posameznih področij. Gre za učinkovito – na avtentičnih interesih vseh zgrajeno sožitje.
Kot manjšinska skupnost, ki se bori že tako dolgo za pošteno sožitje v teh krajih imamo – v to smo prepričani – glede tega utemeljeno in legitimno pravico povedati par stvari.
Integracija – to se pravi sodelovanje – ne bo močna brez enakih pravic in dostojanstva vseh sodelujočih.
Tudi skupno Evropo si brez takšnih zagotovil težko predstavljamo. In kakšno verodostojnost lahko imajo še pred tem nameni dobrega sodelovanja med Furlanijo-Julijsko krajino in Republiko Slovenijo oziroma med Italijo in Slovenijo, če jih bo ob vsakem koraku še naprej ovirala nerazrešenost manjšinskega vprašanja ali celo kriteriji, nekaterih šovinističnih (predvsem tržaških) krogov, ki si odnose s Slovenci nikakor ne morejo predstavljati na ravni enakopravnosti? Prav takšna stališča so namreč do sedaj onemogočila sprejetje pravičnega zaščitnega zakona, ki bi naši skupnosti dal pravno osnovo za normalno življenje.
“Normalnost” pa ni za nas nič drugega kot možnost živeti kot polnopravna skupnost na svojem domu, na svoji zemlji – v mestih in vaseh – povsod tam, kjer smo zgodovinsko naseljeni, brez občutka, da smo nezaželjeni, brez dokazovanja, da imamo v teh krajih pravico živeti. Živeti seveda ne kot zbrisana, nevidna skupnost pač pa kot konstitutivni del tukajšnje človeške stvarnosti. Naš jezik hočemo uporabljati kot polnopravno izrazno sredstvo z istim dostojanstvom kot ga imajo jeziki svobodnih ljudi v lastnem domačem kraju – v svoji domovini – kajti naša ožja domovina je tu!
Priznana bi nam morala biti tudi pravica soodločati o stvareh, ki se nas tičejo in imeti, kot narodna manjšina, ki ima svoje specifične interese, zajamčeno prisotnost v izvoljenih svetih, začenši z državnim parlamentom. Takšna pravica narodnih manjšin ni v Evropski demokraciji nobena novost; gre za demokratično nujnost zagotoviti ne samo politični – strankarski, ampak tudi narodnostni pluralizem. Tudi Italija bi s takšnim ukrepom svojo demokracijo samo ojačila.
Poiskati bi bilo treba primerne rešitve tudi za tiste naše ljudi, ki so se bili primorani preseliti, pod ne zgolj slučajnim pritiskom ekonomskega zapostavljanja njihovih rodnih vasi, v furlansko nižino, kjer so si postavili svoje nove domove.
Naša prizadevanja za pravični zakon so tudi prizadevanja za močnejšo italijansko demokracijo. Ta je še vedno neizpolnjena ne samo zaradi dosedanjega pomanjkanja možnosti za zamenjavo oblasti – pozicije in opozicije (kot se vedno govori), ampak tudi zaradi neizpolnjenosti ustavnih določil. Kar zadeva našo manjšino, je ostal neizpolnjen 6. člen ustave, kot tudi mednarodne obveze italijanske republike. Njena nedoslednost se v tem pogledu kaže še na najbolj paradoksalen način pri njenem sodelovanju pri oblikovanju in sprejemanju najnaprednejših evropskih dokumentov o manjšinskih pravicah ob istočasni nesposobnosti, da bi sprejela dostojen zaščitni zakon za našo manjšino.
Vladni “Maccanicov” osnutek to sploh ne bi bil mogel biti; saj bi pomenil, če bi bil sprejet, celo znižanje ravni zaščite, ki jo je predvidevala Londonska spomenica iz leta 1954 – torej v polni hladni vojni. Da je možno ponuditi naši skupnosti danes, v času, ki naj bi bil čas razumevanja, slabšo raven zaščite kot takrat, je zopet svojevrsten paradoks.
Slovenci kljub temu nismo kategorično zavrnili tega osnutka, da bi s tem ne ponudili izgovora, da smo sami krivi s stališčem “ali vse ali nič”, da se zakon ni naredil.
Zato smo formulirali pripombe in pozvali vlado, naj osnutek temeljito popravi in dopolni.
Južnotirolski paket, za katerega je Italija pravkar dobila avstrijsko razrešnico, zato ne more biti edino merilo za ocenjevanje njene manjšinske politike. Mednarodna javnost ne sme biti zavedena pri oceni te politike od takšnega parcialnega, čeprav pomembnega podatka, še posebno če se z njim zakriva naše nerešeno vprašanje. Če ne bo Italija pospešila njegove razrešitve, bomo prisiljeni priglasiti se prav na mednarodno javnost in njene instance.
Glede na vse novosti, ki so se zgodile po letu 1989. pričakujemo, da se bosta novi parlament in bodoča vlada odločneje lotila našega vprašanja – predvsem pa v novem duhu, ki naj bi spodbujal nove mednarodne odnose v Evropi, kot tudi večje razumevanje za pravice manjšin. Prav te so se namreč pokazale v novonastali evropski stvarnosti (tudi na najbolj dramatičen način) kot najbolj delikaten element pri ohranjevanju miru.
Do kakšnih tragičnih posledic lahko pripeljejo nerazrešena narodnostna vprašanja, nam kažejo vojna dogajanja v raznih krajih bivše Sovjetske zveze, še najbolj pretresljivo pa na tleh bivše Jugoslavije, kjer je nacionalistična zaslepljenost in kriminalna osvajalska politika pozvročila in še povzroča na tisoče žrtev in nepojmljiva razdejanja.
Naše misli gredo ta trenutek bosansko hercegovskemu ljudstvu, prebivalcem Sarajeva, Mostarja in drugih mest, ki trpijo in umirajo zaradi vojne blaznosti; stotisočim bežečih prestrašenih, ki iščejo zavetja za golo preživetje. Iskažimo našo solidarnost tem žrtvam najbolj absurdnega, najbolj nečloveškega početja. Evropo in svet pozivamo k hitrejšemu, konstruktivnejšemu in učinkovitejšemu posredovanju, da se vsemu temu trpljenju zapiše konec.
Povrnimo se sedaj k nam!
Kaj se bo zgodilo v novi, pravkar začeti italijanski zakonodajni dobi? Novemu predsedniku republike, najvišjemu garantu republiške ustave, ki je v svojem umestitvenem govoru prvi med dosedanjimi italijanskimi predsedniki omenil tudi pomembnost manjšin v državi, smo poslali čestitke z opozorilom, da naša manjšina še vedno čaka na zaščito, ki ji po ustavi pritiče.
Ali bomo še dolgo živeli v znamenju provizoričnosti v pričakovanju zakona? Ali je predsednikova pozornost do manjšin tudi dobro znamenje, da se bo nova vlada, ki je sicer po volilnem potresu še ni jasno videti na obzorju, končno le bolje izkazala od dosedanjih glede naše zaščite?
Ali pa bodo zamotani italijanski politični položaj in nakopičeni problemi v zvezi s sanacijo državnega proračuna, institucionalno reformo in organiziranim kriminalom ter korupcijo – da se omejimo le na najhujše probleme – toliko zaposlili vlado in parlament, da bomo Slovenci še vedno stali in čakali v predsobi?
In kako bo vplival politični položaj v naših krajih na oblikovanje vladinega stališča do nas? Ali bo prevladala težnja, ki verjame v nujnost odpiranja in sodelovanja z zaledjem v duhu novih časov, kar bi gotovo ovrednotilo tudi našo vlogo (kot tudi vlogo italijanske manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem) kot naravnih povezovalcev naše širše stvarnosti in laže odstranilo predsodke, ki preprečujejo priznanje polnopravnosti naše skupnosti? – Ali pa bo ponovno obveljala, anahronistična zaprtost, predvsem tu, v glavnem mestu naše dežele, z željo reproducirati vedno znova vse strahove preteklosti zato, da bi se nič ne premaknilo, da bi se nič ne spremenilo pa čeprav za ceno splošnega nazadovanja?
V tem slučaju bomo seveda Slovenci ponovno izključeni; spet bomo obravnavani kot nezaželjeni tujek.
Rezultati pravkar opravljenih volitev na Tržaškem ne dajejo dosti upanja v možnost hitrejših pozitivnih sprememb, če bi naj prevladal njihov vpliv.
Glavni poraženec teh volitev je sicer dosedanja politika skoraj vseh tradicionalnih predvsem vladnih strank – in čeprav že ta ni bila pretirano razumevajoča do Slovencev, se sedaj stanje lahko še poslabša. Skrajna desnica, ki je utrdila svojo moč in vpliv s protislovensko gonjo in z zahtevo po spreminjanju meja, se je ojačila. Levica, ki je razkosana in v medsebojnem konfliktu, je šibkejša. Tudi mednacionalni odnosi se po rezultatih kažejo bolj zaostreni in radikalizirani.
Rezultat skratka ne kaže, da bi se zlahka uveljavile težnje po večji odprtosti mesta do vseh potencialnih možnosti, ki jih ponuja nastanek nove slovenske države kot tudi celoviti novi okvir stanja v tem delu sveta.
Takoimenovani “drugi-novi” Trst, ki bi se rad tako usmeril in h kateremu se prištevamo tudi tržaški Slovenci, je še vedno prešibak. Ni se še znal učinkovito organizirati, da bi z jasno in prepričljivo vizijo svojih konkretnih hotenj deloval dovolj povezovalno med ljudmi. In to kljub temu, da se k njemu prišteva cela vrsta ali kar večina, najuglednejših tukajšnjih kulturnikov. Če naj bi bila kultura res “sol” svojega družbenega okolja, potem moramo priznati, da se tu pri nas njen okus prav dosti ne pozna.
Priznati pa je seveda treba tudi, v okoliščinah, kjer je bila tudi uradna – institucionalna kulturna politika (in torej ne samo politika nekaterih strank in nekaterih krogov) vseskozi v glavnem prepojena z nacionalno – “istično” (nacionalistično) samozadostnostjo, da se takšnemu rezultatu ni kaj dosti čuditi.
In navsezadnje tudi ne volilnim rezultatom, ki so očitno odraz vseh napak, ki so se nakopičile v italijanskem strankarskem sistemu, predvsem po zaslugi tistih političnih sil, ki so nosile dosedaj največje odgovornosti v javnem življenju. V našem obmejnem prostoru bi morala biti ena takih velikih odgovornosti politike ta, da bi usmerjala splošen razvoj kot tudi razumevanje ljudi v čim večjo širino. Da bi življenje ob meji ne bilo oblikovano kot življenje na robu sveta, onkraj katerega ni ničesar, kar bi bilo vredno razumeti in spoznati. Ta naloga ni bila zadovoljivo zastavljena še manj pa opravljena.
S temi volitvami je tržaška politična scena z okrepitvijo nacionalističnih sil še krepkeje in bolj vidno kot doslej otežena z nesposobnostjo in nepripravljenostjo pravilno razumeti velike novosti v svetu in potencialno centralnost našega prostora – torej nas, prebivalcev tega prostora predvsem v prizadevanjih za preoblikovanje mednacionalnih odnosov.
Kaj pa mi Slovenci?
Te volitve so močno razburile duhove in ravno SKGZ je bila za mnoge glavna tarča, v katero so streljali svoje bolj ali manj ostre puščice. Mi nismo nasedali polemikam, ker smo smatrali, da je volilno obdobje pač tisti najbolj kritični čas, ko so strankarske občutljivosti močno razdražljive, ko je tudi težko od strank oziroma od njihovih mož zahtevati, naj se odpovejo strankarski logiki. Stranke imajo pa upravičeno ambicijo za svoja prepričanja iskati največji možni konsenz. Naša Zveza, ki je izraz naše civilne družbe pa nima niti v volilnem času drugačnega cilja kot ravno najširšo korist Slovencev v Italiji. Zato smo tudi tokrat potrdili stališče, ki smo ga že večkrat izrekli: v interesu Slovencev v Italiji je, da čimbolje izkoristijo svoj volilni potencial zato, da bo izvoljenih čimveč slovenskih kandidatov, kajti izhajati želimo iz prepričanja, da bodo oni najboljši zagovorniki interesov naše skupnosti. Zato je dobro, da se vsak volilec temeljito seznani z realnimi možnostmi izvolitve, ki jih vsak kandidat ima, na osnovi najbolj verjetnih predvidevanj in s tem znanjem in po svoji vesti odda svoj glas oziroma svojo preferenco.
Katere so stranke, v katerih tradicionalno kandidirajo Slovenci, je vsem dobro znano (Nekaj je sicer tudi novih pojavov, novih političnih formacij, ki ravno tako kot celotno družbo zadevajo lahko tudi Slovence). V naši javnosti ni bilo v zvezi s tem večjih presenečenj, razen seveda nekaterih kandidatur v nekaterih od teh strank.
Prav gotovo je bila Bukovčeva neodvisna kandidatura na listi PSI najbolj osporavana kandidatura s strani ostalih slovenskih kandidatov drugih strankarskih list oziroma slovenskih komponent zaradi splošnega odpora proti zavezništvu med PSI in LpT, ki smo ga vsi Slovenci (vključno s slovenskimi socialisti) vedno odločno zavračali.
Izvršni odbor SKGZ je do te kandidature zavzela kot za druge slovenske kandidate edino možno in dosledno stališče s tem, da jo je podprla. S tem ni niti najmanj odvzel svoje podpore drugim slovenskim kandidatom, kajti vsem je izrazil podporo in prepričanje o koristnosti njihove izvolitve. Zakaj bi bil moral ravnai drugače z Bukavcem? Tudi njegova izvolitev – izvolitev slovenskega kandidata na listi PSI, bi bila pomembna pridobitev za našo manjšino. K temu bo koristno (z vidika velike organizacije naše civilne družbe, kakršna je SKGZ) dodati še, da so v tej stranki Slovenci prisotni od vedno in, da se, kot mnogi Slovenci drugih strank, povečini prepoznavajo tudi v naši organizaciji. V svoji stranki in preko nje skušajo po svoji moči uveljavljati interese naše skupnosti.
V zvezi z zadnjimi tržaškimi volitvami še nekaj o Primorskem dnevniku, ki je poročal, po zaslugi novinarjev in odgovornega urednika kar se da profesionalno, kar v novinarstvu pomeni tudi pošteno. Kot običajno je bilo slišati iz raznih strani tudi diametralno nasprotujoče si ocene in kritike, kar dokazuje, da je opravljanje tega poklica vse prej kot lahko še posebno v predvolilnem času; kot tudi to, da za nepristranskost ni nikjer absolutnih meril. Za njihov trud se jim želim javno zahvaliti.
Naj zaključim to poglavje tržaških volitev, ki je bilo morda celo predolgo glede na ostala vprašanja, ki zadevajo našo celotno stvarnost, s čestitkami in voščilom vsem slovenskim izvoljenim predstavnikom v pokrajinski, občinski in rajonske svete na Tržaškem, da bi uspešno opravljali svoje zahtevne naloge.
Širok pluralistični značaj slovenskega izvoljenega predstavništva je logična posledica naše vključenosti v demokratično življenje v tej državi. Ne smemo ga ocenjevati kot našo šibkost kajti njegovo zoževanje bi nas oddaljevalo od celotne družbe in nas potiskalo v osamitev. Važno je, da se znamo dogovoriti, ko gre za skupne interese. To nas bo tudi v očeh večinskega naroda prikazalo kot zrelo in trezno skupnost.
Kljub mnogim težavam, ki bremenijo življenje naše skupnosti moramo pa le upoštevati tudi nekatera konkretna pozitivna dejstva, ki nam omogočajo, da ob splošnem širšem povezovanju gospodarskih in drugih interesov, pričakujemo tudi izboljšanje splošne klime za sožitje tudi pri nas. Da bi anahronistično in hujskaško delovanje tistih, ki netijo sovraštvo ostajalo vedno bolj ob robu in vedno bolj nevplivno. Da bi ne doživljali več mazanja in uničevanja slovenskih napisov, ne histeričnih nastopov proti “bilingvizmu” in sramotnih hajk proti papeževim dvojezičnim mašam.
Pozitivno dejstvo je predvsem zakon za obmejna območja, s katerim sta slovenska manjšina v Italiji in italijanska v Sloveniji in na Hrvaškem, organsko, čeprav provizorično za tri leta vključeni v splošni načrt sodelovanja ob meji. S tem zakonom so nekatere naše kulturne institucije končno prejele finančno podporo za svoje delovanje, čeprav ne vse v zadostni meri. Ta zakon namenja podporo še drugim našim kulturnim dejavnostim in sedežem. S tem v zvezi ostaja odprtih še mnogo vprašanj: od sistema pravične in učinkovite, predvsem pravočasne delitve sredstev do same nezadostnosti in provizoričnosi takšne rešitve. Pa vendar! V sprejetju tega zakona smo zaznali nek nov odnos do naše manjšine. S tem zakonom smo pridobili tudi uradno priznanje – s financiranjem dvojezičnega otroškega vrtca v Špetru, da je naša manjšina prisotna tudi v videmski pokrajini.
Še nekaj pozitivnih znakov:
– Možnost rabe slovenskega jezika po novem kazenskem postopniku
– Uveljavitev rabe slovenščine na sodnih razpravah
– Nekaj majhnih in plahih, pa vendar pomembnih priznanj slovenske prisotnosti v nekaterih občinskih statutih videmske pokrajine (Seveda ne moremo zamolčati negativnega pristopa do statutov v Trstu in na Goriškem)
– Pozitivno dejstvo je tudi podpis konvencije med vlado in RAI-em za slovenski televizijski program – ki bi ga seveda sedaj radi videli končno tudi uresničenega
– Preklic Staffierijeve prepovedi rabe slovenščine v tržaških občinskih uradih (ki je bil med prvimi akti komisarja Ravallija)
– Papeževa zavzetost za sožitje in sodelovanje v naših krajih s priznanjem in aktivno soudeležbo Slovencev na njegovih srečanjih in obredih v vseh treh pokrajinah.
– Tudi nedeljska postavitev obeležja Tolmiskim puntarjem na goriškem Travniku bo velik dogodek, pomemben ne samo zaradi naše zgodovinske preteklosti, ampak pomenljiv predvsem za prihodnost.
Tudi splošno drugačno vzdušje, ki veje na Goriškem in v samem mestu Gorici in je za razliko od Trsta ne samo tolerantno, ampak tudi kooperativno (če pomislimo npr. na središčno vlogo, ki si jo je v kulturnem dogajanju v mestu pridobil naš Kulturni dom) – daje dobro upati.
– Tudi v Videmski pokrajini se je vztrajno delo naših ljudi uveljavilo tudi v širšem okolju, tako da je sedaj slovenska komponenta v tisti pokrajini priznan sogovornik in skoraj nikjer in od nikogar več potiskana v neko amorfno in nedoločeno slovanskost, razen seveda nepoboljšljivih “trikoloristov”.
Iz vsega tega kompleksnega in mnogočnem zelo protislovnega stanja moramo potegniti svoje zaključke, da bomo znali določiti pot, po kateri nadaljevati. Bolj kot za inventuro dobrih in slabih dejanj, pozitivnih in negativnih dejstev, nam gre za določitev trenda, ki naj bi ga življenje tu pri nas ubralo, s tem seveda, da bomo mi v njem, skupaj z drugimi, subjekt, in bomo to življenje sooblikovati. Zato ne smemo izgubiti nobene priložnosti, ki nam jo ponuja novi čas, novonastale mednarodne okoliščine, potreba po povezovanju … četudi naletimo na tej poti na mnogo ovir in nerazumevanja.
Otresti se moramo prisilnega jopiča globalne opozicionalnosti, v katero je bila potisnjena naša manjšina in to neglede na to, če je bila katera od slovenskih političnih komponent tačas v kakšni koaliciji. Tudi ta je v resnici, kot odraz naše skupnosti, živela in delovala v logiki dejanske opozicije. Potrebna nam je nova akulturacija, ki bo dokončno in brez nostalgičnosti vzela na znanje konec Jugoslavije, nastanek slovenske države, potrebo po pospešenem vključevanju našega prostora v splošen prepih hitrih in v vse smeri križajočih se gospodarskih, kulturnih, medijskih in vsakršnih drugih tokov, ki ne dopuščajo nobene zaprte niše, nobenega posebno očuvanega zavetja. To je izziv novih časov tudi za našo skupnost.
Na osnovi vseh naših dosedanjih interesov in izkušenj je treba tudi reči, da je naša manjšina vedno želela živeti ob meji, ki bi bila kar se da odprta in se za to tudi aktivno zavzemala, da je bila vseskozi vključena v mehanizme tržnega gospodarstva, političnega, medijskega in kulturnega pluralizma, da smo vseskozi želeli biti most sodelovanja in element povezovanja. Seveda ne toliko po nazivu kot v dejanski vlogi.
Konkreten način, ki predstavlja za našo skupnost in za SKGZ velik izziv v to smer, je novi Primorski dnevnik, ki naj postane vseslovenski časopis. S tem se ne bo nikakor odpovedal svojemu poslanstvu, svoji vlogi glasnika naše skupnosti, ravno nasprotno: vsebinsko bogatejši, popolnejši, kvalitetnejši, grafično lepši in širše zasidran med vsemi Slovenci bo moral postati še učinkovitejši instrument naše skupnosti predvsem v funkciji povezovanja celotnega slovenskega naroda. Prispeval pa bo tudi k povezovanju našega naroda s širšim zapadnim svetom začenši s stvarnostjo naše dežele, preko katere teče danes najbližnja pot. Vodstvo in last časopisa ostaja vsekakor trdno v slovenskih rokah, italijansko partnerstvo mu pa dodaja trdnejšo osnovo in večjo podjetniško kredibilnost. Prav tako ostaja njegov značaj dosleden z njegovo zgodovino, ki predstavlja za vse nas veliko moralno bogastvo, ki se mu nikakor ne bomo odrekli.
SKGZ je vedno smatrala, da je za našo skupnost življenjsko važno gojiti najtesnejše stike z matično domovino. To bo ena od stalnic njenega delovanja tudi v prihodnje. Le s takšno povezanostjo se manjšina lahko izogne nevarnosti, da zapade v zgolj folklorno posebnost in ohrani vitalen, vzajemno spodbujevalen in kreativen odnos s svojim narodom. Novi projekt Primorskega dnevnika je zgovoren primer takšne volje. Z nastankom slovenske države in integracijskimi procesi v Evropi so konkretne možnosti za to gotovo čedalje večje. V perspektivi celo takšne, da bo s polnopravnim vstopom slovenske države v Evropsko skupnost naš prostor vse manj “manjšinski” in torej ločen in vse bolj v narodno celoto organsko povezana dimenzija, preko katere se naš narod v mehkem prehajanju srečuje z drugim narodom. Do takrat seveda pričakujemo od slovenske države, da se zavzema za našo usodo, kar je itak zajamčeno v njeni ustavi in da z raznimi zakoni poskrbi, da se bomo tudi mi, Slovenci z drugačnim državljanstvom, v slovenski državi počutili doma.
Od nje pričakujemo tudi, da bo v odnosih z italijansko državo obravnavala našo skupnost kot subjekt, kar želimo biti tudi v odnosih do vseh drugih sogovornikov.
Za naš položaj še nezadostno priznane in zaščitene manjšine je zelo pomembna demokratična in pravična drža slovenske države do italijanske in madžarske manjšine na njenih tleh, ker bo, tako si želimo, dobra slovenska manjšinska politika spodbudila tudi italijansko državo k boljšemu razumevanju naših potreb.
Ravno tako koristno bi bilo, če bi se med našo skupnostjo in italijansko manjšino v R. Sloveniji in R. Hrvaški mogli vzpostaviti živahnejši stiki – za začetek vsaj študijskega značaja o manjšinski problematiki, ali pa kulturnega, športnega, gospodarskega ali vsakršnega drugega specifičnega značaja. SKGZ je za to povsem pripravljena. Na tej osnovi bi lahko porasla tudi medsebojna zaupljivost, da bi z njo lahko pozitivno vplivali na večinska okolja, zato da bi se na naših narodnostno mešanih ozemljih ogradila nacionalistična nestrpnost in hujskajštvo in uveljavljalo sožitje.
Znotraj naše narodnostne skupnosti se že zelo dolgo postavlja vprašanje njenega skupnega predstavništva. Ali je dovolj raprezentativno, dovolj učinkovito, o čem naj odloča …? Skupno predstavništvo se je na svojem zadnjem sestanku že dogovorilo, da bo v program svojega dela v najbližji prihodnosti postavilo tudi vprašanje svoje sestave, kompetenc in metode dela.
SKGZ je vedno zagovarjala koristnost in celo absolutno potrebo, da se v naši manjšini, vse njene vidne, najbolj raprezentativne komponente skupaj odločajo o bistvenih vprašanjih naše skupnosti. To skupno voljo moramo biti sposobni oblikovati tudi v prihodnje – v kakršnokoli obliki. Če bi nam to ne uspelo več, bi bila naša manjšina bistveno šibkejša. Te napake ne smemo zagrešiti že zaradi tega, ker bosta novi parlament in nova vlada morala obravnavati vprašanje naše zaščite – vsaj mi in ju moramo k temu pozvati.
Obvezali smo se tudi, da bomo skušali izoblikovati skupni predlog zaščitnega zakona. To ni majhna obveza.
Nove razmere v Sloveniji so povzročile spremembe tudi pri nas. Nekateri so mislili, da bo potrebno vse spremeniti po zgledu tistega, kar se je dogajalo tam, obveljala pa je ugotovitev, da obe stvarnosti sploh nista primerljivi in da je vse, kar smo Slovenci v zamejstvu zgradili, koristno in dragoceno za našo skupnost in da moramo poiskati za vse to, v skupni volji, da se naša skupnost ne oškoduje, najširšo oporo. Tako sta se dogovorili naša Zveza in Svet slovenskih organizacij kot krovni organizaciji, ki sta izraz tako imenovane civilne družbe in ki vključujeta v glavnem vse kulturne organizacije in društva naše skupnosti. Na tej osnovi so bila zagotovljena sredstva za kulturne institucije in za delovanje naših kulturnih skupin in društev brez nepotrebnih konfliktov, ki bi bili še otežili, če ne celo onemogočili že itak težko pot financiranja naše kulture z javnimi sredstvi.
Temeljne slovenske kulturne institucije (GM, NŠK, SLORI in Izobraževalni center v Špetru) so svoj izrazito vseslovenski značaj s podporo le še dodatno okrepile. Naš predlog je bil, da se s tem ne odpovejo članstvu v SKGZ, s katero jih veže dolgoletno sodelovanje, ampak naj rajši sprejmejo tudi članstvo v SSO. Rajši torej dvojno članstvo kot pa rahljanje povezanosti in celovite organiziranosti znotraj naše skupnosti.
Po dogovoru med krovnima organizacijama pa mora priti še do poenotenja glasbenega šolstva, da ne bo nepotrebnih dvojnikov, kot tudi do integracije knjižničarske dejavnosti. Poskrbeti bo treba tudi, da bo kulturno delovanje vrednoteno pravično, po kriterijih opravljenega dela in njegove kvalitete.
Reorganizacija naše Zveze je naloga, ki smo si jo zastavili na zadnjem občnem zboru. Da bi bila priprava na to kar se da resno in temeljito opravljena smo priredili programsko konferenco, javno tribuno na Primorskem dnevniku, interne seminarje in še druge razprave, ki so potrdile, da je SKGZ s svojimi članicami še vedno oblika organiziranosti Slovencev v Italiji, ki je naši skupnosti potrebna. Njena opremljenost je pa na raznih področjih očitno nezadostna. Primanjkuje ji ljudi – pomanjkanje finančnih sredstev pa je še dodatni vzrok mnogih razočaranj in nezadovoljstva. Razprava o vsebini dela na raznih področjih, ki jih pokrivajo naše članice bo razkrila mnogo takšnih pomanjkljivosti in težav. Razčlenili smo jih tudi že na seminarjih o gospodarstvu, športu in kulturi. Velike spremembe okrog nas so prinesle tudi med nas dosti vznemirjenosti, pa tudi željo preiskusiti se in sprejeti izziv novih časov.
Startali bomo s preciznim tekstom, ki določa nova pravila naši Zvezi. Predlog novega statuta, ki bo predložen v odobritev občnemu zboru, določa veliko avtonomijo pokrajinski dimenziji naše organiziranosti. Na njej sloni celotna zgradba naše Zveze, ki pa dobi svoj pravi smisel v novih možnostih oblikovanja idej in načrtov, kot tudi v preverjanju ljudi, ki naj prevedejo pravila v vsebino.
Deželna celovitost naše organizacije je tudi ohranjena, da se ohrani s tem tudi njena moč in vpliv.
Njene članice ostajajo s svojo avtonomijo osnova in končni smisel celotne zgradbe. K tej osnovni strukturiranosti naše Zveze bodo pokrajinski pravilniki vključevali po meri svojih specifičnih karakteristik in potreb še drugačno – tudi individualno članstvo. Globlji smisel celotne preosnove je v zbliževanju organizacije ljudem, ki se v njej prepoznavajo zato, da ji bodo dajali zagona in jo imeli za svojo.
Za takšen nov elan naše organizacije so nam potrebni ljudje – predvsem mladi – tudi mladi po duši.
Vsem odposlancem želim dobro delo, gostom pa dobro počutje med nami.